1 Uvod

Industrijska revolucija je skupaj s tehnološkim napredkom v 20. stoletju pospešila urbanizacijo po svetu, zaradi česar so nekatera mestna območja izjemno gosto poseljena (Morris, 2013). Zaradi zgodovinskih dejavnikov, geografske lege in razpoložljivosti ključnih virov so se številna naselja razvila v pomembna gospodarska središča (Gavrilidis idr., 2015). Polarizacija virov in prebivalstva pa pogosto vodi v prenatrpanost (Booth idr., 2020) in če ta ni ustrezno upravljana, negativno vpliva na splošno kakovost življenja v mestu, pri čemer je prav ta ključni vzrok nenačrtnega širjenja mest in razvrednotenja okolja (Gavrilidis idr., 2019). Zaradi čedalje večje gostote mestnega prebivalstva je treba širiti pozidavo, kar pogosto negativno vpliva na naravne in polnaravne krajine (Dewan in Cornerc, 2014). Krčenje zelenih površin v gosto poseljenih mestnih okoljih ima srednjeročne in dolgoročne posledice za blaginjo mestnih prebivalcev (Popa idr., 2022). Urbanizacija je dinamičen družbeno-gospodarski pojav, na katerega vplivajo raznovrstni naravni in antropogeni dejavniki, hkrati pa prispeva k veliki gostoti prebivalstva in povečanemu pritisku na nepozidana zemljišča. Zapletenost mestnih okolij in kako hitro se ta preobrazijo, sta raziskovalce spodbudila k proučevanju učinkov aktualnih urbanizacijskih trendov. V tem okviru oblikovalci politik in odločevalci pogosto dajejo prednost sivi infrastrukturi ter širitvi stanovanjskih naselij ter trgovskih, logističnih, industrijskih in poslovnih središč, saj takšni posegi ustvarjajo neposredne gospodarske donose (Dong idr., 2017).

Zaradi krčenja prepustnih površin v mestih se spreminjajo značilnosti odtekanja padavinskih voda, kar povečuje stroške vzdrževanja kanalizacijskih sistemov ter škodo med intenzivnimi padavinami in po njih (Kong idr., 2017). Poleg tega se z izgubo zelenih površin zaradi dopolnilne gradnje slabša kakovost zraka, povečuje obremenitev s hrupom (Badiu idr., 2018) in krepijo učinki mestnih toplotnih otokov (Gunawardena idr., 2017). Z naraščanjem gostote pozidave postajajo razpoložljiva zemljišča eden najdragocenejših mestnih virov (Gavrilidis idr., 2020). Ključni izziv za urbaniste, oblikovalce politik in odločevalce je zato ohranjanje uravnoteženega razmerja med pozidanimi in nepozidanimi površinami (Kronenberg idr., 2020). Čeprav večina držav priznava pomen doseganja ciljev trajnostnega razvoja (Združeni narodi, 2015), raziskovalci poudarjajo, da je uresničevanje teh ciljev povezano s precejšnjimi stroški, hkrati pa je za to treba razviti ustrezna finančna orodja in pripraviti programe (Barua, 2020). Cilji trajnostnega razvoja in pripadajoči kazalniki poudarjajo potrebo po hkratnem gospodarskem razvoju in učinkovitem upravljanju naravnih virov. Trije izmed desetih podciljev cilja 11, ki je za analizo v tem članku najpomembnejši, se nanašajo na ohranjanje naravnih prvin ter enakopraven dostop do njih na mestnih in urbaniziranih območjih. Posledično je ena ključnih raziskovalnih prednostnih nalog lokalnim in državnim oblastem dokazati, da vključevanje naravnih prvin v mestno krajino odpira učinkovito pot k hkratnemu doseganju več trajnostnih ciljev v mestih. Za dosego ciljev trajnostnega razvoja v prihodnjem desetletju pa morajo raziskovalci razumeti tudi potrebe oblikovalcev politik in drugih deležnikov ter oblikovati učinkovite metode, ki zagotavljajo praktične in uporabne rezultate (Allen idr., 2021).

V velikih mestih so nepozidana zemljišča čedalje redkejša, kar pomembno otežuje načrtovanje večjih zelenih površin. Z nadaljnjim širjenjem mestnih območij postajajo večji zeleni prostori, kot so parki in vrtovi, vse manj dostopni in vse bolj izpostavljeni dopolnilni gradnji (Stoia idr., 2022). Kot odziv na te pritiske se je uveljavil koncept ekosistemskih storitev, ki odločevalcem in širši javnosti daje okvir za prepoznavanje koristi, ki jih zagotavljajo ekosistemi (Costanza idr., 1997). Zaradi precejšnjega pomanjkanja teh koristi v mestnih okoljih se močno priporoča vključevanje pristopov, ki upoštevajo ekosistemske storitve, v urbanistično načrtovanje in upravljanje prostora (Bolund in Hunhammar, 1999). Uvajanje na naravi temelječih rešitev v urbanistične in politične okvire lahko poveča odpornost skupnosti (Antuna-Rozado idr., 2019; Bartlett in Mistry, 2021). Z ureditvijo naravnih prvin v mrežo mestne zelene infrastrukture se izboljša zagotavljanje ekosistemskih storitev na ravni mesta (Van Oijstaeijen idr., 2020; Zhang idr., 2021). Obsežne zelene površine, na katerih prevladujejo drevesa in grmovje, so hrbtenica učinkovite mestne zelene infrastrukture (Sanesi idr., 2017). Tovrstna območja, umeščena znotraj velikih mest ali na njihovih robovih, so splošno prepoznana kot ključni viri za doseganje trajnostnega razvoja in izboljšanje kakovosti življenja (Felappi idr., 2020). Ekosistemske storitve, ki jih zagotavljajo, imajo precejšnjo vrednost (Li, 2021), zato so v ospredju številnih varstvenih politik (Goodspeed idr., 2022). Čeprav so mestni gozdovi razmeroma redki, se po opredelitvi in upravljanju precej razlikujejo od naravnih gozdov. Glede na to, da je nujno doseči cilje trajnostnega razvoja in ogljične nevtralnosti, se lokalni deležniki in oblasti s sektorskimi politikami in programi financiranja vse pogosteje spodbujajo k vlaganju v varstvo in širitev mestnih gozdov (Wu idr., 2022).

Urbano gozdarstvo je umetnost, znanost in tehnologija upravljanja dreves in drugih gozdnih virov v urbanih središčih in njihovi okolici, da se ustvarijo večje fiziološke, sociološke, gospodarske in estetske koristi, ki jih zagotavljajo gozdovi (Konijnendijk idr., 2006). Prejšnje raziskave so pokazale, da lahko gozdovi v mestih ali v njihovi neposredni okolici delujejo kot ponori ogljika, ki aktivno vežejo ogljik, in kot zbiralniki ogljika, v katerih se ogljik kopiči v biomasi. Učinkovitost upravljanja kroženja ogljika je močno odvisna od dejavnikov, kot sta vrstna sestava in starostna struktura gozdov (Boukili idr., 2017; Vais idr., 2023). Jasno je, da se zaradi intenzivnega upravljanja, mlajših dreves in pogostega odstranjevanja biomase zmožnost mestnih gozdov za vezavo ogljika razlikuje od zmožnosti naravnih gozdov (Fares idr., 2017). Kljub temu je količina ogljika, ki ga vežejo mestni gozdovi, razmeroma majhna v primerjavi z antropogenimi emisijami, prispevek teh gozdov k blaženju podnebnih sprememb z vezavo ogljika pa je na ravni celotnega mesta majhen ali zanemarljiv (Chen, 2015; Velasco idr., 2016). Vseeno imajo mestni gozdovi kot ponori ogljika precejšnjo gospodarsko vrednost (Bherwani idr., 2024). V tem okviru sta načrtovanje in opredelitev mestnih gozdov, ki izpolnjujejo merila iz zgornje opredelitve, za lokalne oblasti velik izziv, zlasti zaradi velike gostote pozidave in omejene razpoložljivosti zemljišč. Posledično bi morali lokalni odločevalci dati prednost povečevanju gostote mestnih dreves kot alternativni strategiji. Čeprav območja z večjo gostoto dreves ne morejo v celoti nadomestiti ekosistemskih storitev gozdnih ekosistemov, lahko njihove koristi pomembno prispevajo k izboljšanju gospodarskih, socialnih in okoljskih razsežnosti življenja v mestu. Območja, poraščena z drevesi in grmičevjem, v mestih krepijo koristi posameznih dreves in grmovnic, tudi ko ti ne delujejo kot v celoti povezan ekosistem. Poleg tega te koristi delujejo v sinergiji s koristmi naravnih in polnaravnih ekosistemov na mestnem obrobju.

Za upravljanje gozdov praviloma veljajo strogi predpisi in je zanj potrebno specializirano osebje (Ciornei, 2019; Ciornei in Munteanu, 2020), upravljanje in vzdrževanje mestnih območij, poraščenih z drevesi in grmičevjem, pa terjata drugačne prakse, rabe in znanja. V tem okviru mora biti poudarek na boljšem zagotavljanju ekosistemskih storitev. Njihova kakovost je odvisna od uporabljenih upravljavskih praks ter od vrstne sestave in kakovosti vegetacije (Mexia idr., 2018). Drevesa in grmičevje so pomembni ponori ogljika, njihova vključitev v mestno okolje pa ima ključno vlogo pri prilagajanju na podnebne spremembe in blaženju čedalje slabše kakovosti mestnega zraka (Lashof in Neuberger, 2023). Premišljena izbira vrst za zasaditve, usmerjena v povečanje gostote dreves in širjenje tovrstnih območij, lahko okrepi odpornost mest proti okoljskim nevarnostim in hkrati izboljša kakovost življenja prebivalcev. Avtorja sta proučila, ali gostota, prostorska razporeditev in sestava dreves v eni izmed najbolj onesnaženih evropskih prestolnic vplivajo na vezavo CO₂. Cilji njune raziskave so bili analizirati stanje zemljišč, poraščenih z drevesi in grmovjem, in pripadajočo gostoto dreves, opredeliti prevladujoče vrste in oceniti količino vezanega ogljika v Bukarešti, ločeno po drevesnih vrstah.

2 Podatki in metode

2.1 Območje raziskave

Bukarešta, glavno mesto Romunije, leži na ravnini v jugovzhodnem delu države. Leta 2021 je imela 1,79 milijona prebivalcev. Če upoštevamo še dodatnih 430.000 prebivalcev županije Ilfov, ki jo obdaja (Nacionalni inštitut za statistiko, 2023), tvori najgosteje poseljeno urbano aglomeracijo v Romuniji. V zadnjih 30 letih se je število prebivalcev znotraj mestnih meja zmanjšalo za 1,5 %, kar se ujema s povprečno letno stopnjo rasti − 0,5 %. Nasprotno pa se je prebivalstvo županije Ilfov povečalo za skoraj 40 %, s povprečno letno rastjo 1,82 % (slika 1). Na regionalni ravni (Bukarešta in županija Ilfov skupaj) se je prebivalstvo v zadnjih treh desetletjih tako povečalo za 5,95 %. Upoštevanje demografskih značilnosti županije Ilfov je pri analizi Bukarešte ključno, saj se velik delež njenih prebivalcev zaradi dela in družabnih aktivnosti dnevno vozi v mesto (Cristea idr., 2017). Analiza teh demografskih trendov skupaj s spremembami v številu stanovanj je pokazala, da je za Bukarešto in županijo Ilfov značilno nenačrtno prostorsko širjenje, kar potrjujejo tudi predhodne raziskave (Suditu 2009; Simion in Nistor 2012). V zadnjih treh desetletjih se je število stanovanj v Bukarešti povečalo za 26 %, s povprečno letno stopnjo rasti 1,03 %, v županiji Ilfov pa za kar 69 %, kar ustreza povprečni letni rasti 3,87 %. Ti trendi kažejo na širjenje pozidanih površin na račun naravnih in polnaravnih krajin, saj se skupaj z novimi stanovanjskimi soseskami gradijo tudi infrastruktura in drugi objekti z raznovrstnimi urbanimi funkcijami (npr. trgovine, logistični centri in poslovne stavbe).

Slika 1: Spremembe v številih prebivalstva in stanovanj v Bukarešti in županiji Ilfov v zadnjih 30 letih (vir: Nacionalni inštitut za statistiko, 2023)

V romunskih predpisih so kot zelene površine opredeljene najrazličnejše vrste rab in pokrovnosti tal (Lege nr. 24/2007 (republicată), Monitorul Oficial, št. 764/2009), vendar nekatere od teh površin (npr. vrtovi javnih ustanov) niso javno dostopne, druge, vključno s športnimi igrišči ali pokopališči, pa sestavljajo pretežno betonski elementi in objekti. Državni statistični podatki o zelenih površinah temeljijo na teh regulativnih opredelitvah. Po uradnih podatkih je Bukarešta od padca komunističnega režima izgubila približno 7 % zelenih površin (National Institute for Statistics, 2023). Podobno so ugotovili tudi v drugih raziskavah, te so pokazale, da se je največ zelenih površin izgubilo na vrtovih ob novih večstanovanjskih stavbah, kjer so bile hitro preoblikovane v parkirišča (Badiu idr., 2018). Na podlagi skupnih podatkov za Bukarešto in županijo Ilfov se je skupna površina zemljišč, kategoriziranih kot zelene površine, v zadnjih 30 letih povečala za približno 14 %. Navedeno je posledica dejstva, da so novogradnje v županiji Ilfov vključevale tudi načrtovanje novih zelenih površin, ki so kot take opredeljene tudi po državnih predpisih, medtem ko so se znotraj upravnih meja Bukarešte zelene površine skrčile. Tako v Bukarešti kot v županiji Ilfov so največja in najbolj sklenjena naravna in polnaravna območja na severu (slika 2).

Slika 2: Razporeditev naravnih in polnaravnih območij v Bukarešti in županiji Ilfov leta 2018. Okvirček zgoraj levo: izgubljene naravne in polnaravne površine od leta 1990 (vir: https://land.copernicus.eu/en)

2.2 Analiza mestnih območij, poraslih z drevesi in grmičevjem

Območja, poraščena z drevesi in grmičevjem, so bila opredeljena skladno z definicijo »drugih zemljišč, poraslih z drevesi«, ki jo uporablja Organizacija združenih narodov za hrano in kmetijstvo. Ta kategorija vključuje mestna zemljišča, ki so večja od 0,5 ha in so porasla z drevesi, višjimi od pet metrov, katerih krošnje pokrivajo več kot 10 % površine. Opredelitev vključuje tako gozdne kot negozdne drevesne vrste (Hendriks idr., 2021). Za analizo prostorske porazdelitve območij, poraščenih z drevesi in grmičevjem v Bukarešti, sta bili uporabljeni dve vrsti podatkov: georeferencirani točkovni elementi iz mestnega registra zelenih površin Bukarešte (Primăria Municipiului București, 2010) ter vektorski sloji majhnih dreves in grmičevja iz evropskega programa Copernicus iz leta 2018. Oba podatkovna niza sta bila obdelana s programskim orodjem ESRI ArcGIS Pro. Za analizo podatkov registra zelenih površin je bila z orodjem Create Fishnet v programu ArcGIS Pro izdelana mreža s celicami velikosti 1 ha. Nato je bilo s funkcijo Intersect (presek) v istem okolju geografskih informacijskih sistemov pridobljeno število dreves in grmovnic na hektar. Na podlagi slojev majhnih dreves in grmičevja je bila primerjana prostorska porazdelitev mestnih območij, poraslih z drevjem in grmičevjem, med obema podatkovnima nizoma, ki sta bila zbrana in obdelana z različno metodologijo (preglednica 1).

Preglednica 1: Vhodni podatki, uporabljeni za analizo porazdelitve mestnih območij, poraslih z drevesi in grmičevjem

2.3 Analiza mestnih drevesnih in grmovnih vrst ter ocene vezave ogljika

Podatki za prikaz številčnosti vrst mestnih dreves so bili pridobljeni iz registra zelenih površin Bukarešte. Ta ne vsebuje podrobnih geolokacijskih podatkov (npr. o vrsti, starosti in višini dreves), vključuje pa podatke o številu primerkov vsake vrste. Z nadaljnjo obdelavo podatkov so bile vrste razvrščene na podlagi več meril: vrste rastline (drevo/grm), vrste listov (iglavci/listavci), izvora (avtohtona/tujerodna vrsta) in alergenosti (alergena/nealergena vrsta). Poleg tega je bilo navedeno skupno število primerkov vsake vrste. Podatki so bili obdelani v programu Microsoft Excel. Za oceno zmožnosti vezave ogljika v drevesnih vrstah v Bukarešti so bile združene vrednosti, ki jih navajata Evropska agencija za okolje in platforma One Tree Planted. Po podatkih Evropske agencije za okolje (2010) odraslo drevo letno veže približno 21,77 kg CO2 in pri tem sprošča kisik, po podatkih platforme One Tree Planted pa povprečno drevo letno absorbira približno 10 kg CO2 (Bernet, 2023). Ker je relativna atomska masa ogljika 12, kisika pa 16, znaša molekulska masa CO2 44. Količino ogljika v izbrani količini CO2 je zato mogoče izračunati tako, da količino CO2 pomnožimo z 0,27 (Farquhar in Lloyd, 1993). Zaradi spremenljivosti stopenj vezave ogljika, ki je odvisna od dejavnikov, kot so vrsta, starost in višina dreves, je bila v raziskavi uporabljena povprečna vrednost 4,29 kg vezanega ogljika na drevo na leto. Na podlagi te ocene je bila mreža gostote mestnih dreves, izdelana za Bukarešto, uporabljena za kartiranje količine vezanega ogljika na hektar po celotnem mestu. Poleg tega so bile na podlagi podatkov prejšnjih raziskav o vezavi onesnaževal zraka po drevesnih vrstah (Nowak idr., 2006, 2013) opredeljene avtohtone drevesne vrste, ki najbolj učinkovito blažijo urbano onesnaženje, zlasti z vidika vezave ogljika. Nazadnje je bila na podlagi števila posameznih dreves in povprečne količine ogljika, ki ga absorbira eno odraslo drevo, določena skupna količina ogljika, ki jo veže posamezna drevesna vrsta v Bukarešti.

3 Rezultati

3.1 Razporeditev mestnih območij, poraslih z drevesi in grmičevjem

Analiza gostote dreves v Bukarešti je pokazala precejšnje prostorske razlike. Za obrobje mesta in osrednja območja je opazno precejšnje pomanjkanje dreves, saj je na teh območjih večji delež zaplat velikosti 1 ha brez drevesnega pokrova kot drugje v mestu (slika 3). Več zaplat z večjo gostoto dreves je na vmesnih območjih. V soseskah v vzhodnem, zahodnem in južnem delu Bukarešte je gostota dreves na hektar razmeroma večja kot na drugih območjih. Največje gostote dreves na hektar so bile ugotovljene v večjih parkih, ki so ključne zelene strukture mesta. Od vseh zaplat velikosti 1 ha znotraj upravnih meja Bukarešte jih ima približno 36 % manj kot 24 dreves na hektar, približno 41 % pa med 25 in 100. Iz prostorskega prikaza sloja majhnih dreves in grmičevja je razviden vzorec porazdelitve, ki se ujema z ugotovitvami analize gostote dreves (slika 4). Soseske na vzhodu, zahodu in jugu imajo največ območij, poraslih z drevesi in grmičevjem, za obrobje in mestno središče pa je značilno izrazito pomanjkanje takšnih prvin. Območja, porasla z majhnimi drevesi in grmičevjem, pogosto ležijo ob robovih večjih parkov, razpršenih po mestu. Približno 87 % jih je manjših od 0,25 ha, kar je v skladu z državnimi predpisi najnižji prag za to, da se skupina dreves lahko opredeli kot gozd. Kljub majhnosti posameznih zaplat te obsegajo samo 26 % skupne površine, poraščene z majhnimi drevesi in grmičevjem v mestu. Navedeno kaže, da v Bukarešti k skupnemu drevesnemu pokrovu pomembno prispevajo večja in bolj strnjena drevesa.

Slika 3: Porazdelitev gostote dreves v Bukarešti, izražene s številom dreves na hektar.

Slika 4: Porazdelitev majhnih dreves in grmičevja v Bukarešti

3.2 Drevesne in grmovne vrste ter njihova učinkovitost pri vezavi ogljika

V registru zelenih površin Bukarešte je skupno 1.647.517 dreves in grmovnic, razvrščenih v 219 vrst, pri čemer je vrsta zanesljivo določena za samo približno 11 % evidentiranih dreves. Kot je razvidno s slike 5, je med evidentiranimi vrstami 76 % drevesnih vrst in 24 % grmovnic. Prevladujejo listavci (78 %). Pomembna ugotovitev je, da je večina vrst tujerodnih (67 %), avtohtonih pa je manjši delež. Precejšen delež vrst je opredeljen kot alergen (35 %). Analiza števila evidentiranih primerkov po posameznih vrstah je pokazala, da so vse vrste z več kot 10.000 primerki drevesa. Med njimi je 38 % tujerodnih. Najbolj razširjene tujerodne vrste so ameriški javor (Acer negundo), navadna robinija (Robinia pseudoacacia), vzhodni klek (Platycladus orientalis), ameriški klek (Thuja occidentalis), ameriški jesen (Fraxinus americana), veliki pajesen (Ailanthus altissima) in španski bezeg (Syringa vulgaris), pri čemer je za vsako v mestu evidentiranih več kot 20.000 primerkov. Najštevilčnejša vrsta v Bukarešti je dob (Quercus robur) s 114.250 primerki, kar pomeni 9 % skupnega števila evidentiranih dreves in grmovnic v mestu.

Slika 5: Značilnosti drevesnih in grmovnih vrst v Bukarešti

Ob upoštevanju zgoraj navedene povprečne količine ogljika, ki ga veže odraslo drevo (4,29 kg/leto), se predvideva, da drevesa in grmičevje v Bukarešti letno vežejo približno 6.090 ton ogljika. Pričakovano se soseske z večjo gostoto dreves na hektar ujemajo z območji, kjer se vežejo največje količine ogljika (slika 6). Najvišja ugotovljena vrednost za posamezno zaplato velikosti 1 ha je znašala 3,34 tone vezanega ogljika v enem letu. Na podlagi bruto količine vezanega ogljika v različnih drevesnih in grmovnih vrstah so najučinkovitejše avtohtone vrste v Bukarešti navadna breza (Betula pendula), rdečelistna sliva (Prunus cerasifera), graden (Quercus petraea), puhasti hrast (Quercus pubescens), dob (Quercus robur), beli javor (Acer pseudoplatanus), poljski javor (Acer campestre), beli gaber (Carpinus betulus) in mali jesen (Fraxinus ornus). Vsaka od teh vrst lahko letno veže več kot 5 kg ogljika. Ob upoštevanju tako števila primerkov v Bukarešti kot količine ogljika, ki ga lahko vežejo, je opazno, da so štiri od petih najučinkovitejših drevesnih in grmovnih vrst z vidika vezave ogljika tujerodne (slika 7). Boljša učinkovitost teh tujerodnih vrst pa je bolj posledica njihove večje razširjenosti kot pa večje zmožnosti vezave ogljika na ravni posameznega drevesa.

Slika 6: Vezava ogljika v drevesih (v t/ha/leto) v Bukarešti

Slika 7: Drevesne in grmovne vrste, ki najbolj prispevajo k letni vezavi ogljika v Bukarešti (število primerkov, pomnoženo z bruto količino vezanega ogljika, izraženo v t/ha/leto).

4 Razprava

V raziskavi so bila opredeljena kritična območja v Bukarešti z vidika poraščenosti z drevesi in grmičevjem. Poleg tega je bila ocenjena zmožnost vezave ogljika pri posameznih drevesnih vrstah v mestu. Ti rezultati so lahko izhodišče za pripravo usklajenih in učinkovitih načrtov za širjenje območij v Bukarešti, poraščenih z drevesi in grmovjem. Mestna okolja so dinamični sistemi, v katerih so nepozidana zemljišča pomemben vir. V tem okviru postaja načrtovanje ali oblikovanje mestnih gozdov kot način prilagajanja podnebnim spremembam in povečanja vezave ogljika večplastni izziv. Izzivi v praksi, povezani z načrtovanjem mestne zelene infrastrukture, se večinoma nanašajo na upravljanje in vodenje, zlasti zaradi slabe vključenosti urbanega gozdarstva v urbanistične okvire. Ti izzivi so po navadi povezani z izborom vrst in zasnove zasaditve, stroški vzdrževanja in spremljanja ter preživetjem zasajenih rastlin (Suhane idr., 2024). Zadnje navedeno ni nujno povezano z izbiro drevesnih ali grmovnih vrst, prilagojenih lokalnim podnebnim razmeram, temveč zlasti s kakovostjo in količino prsti v mestu (Jim idr., 2018). Ker pomanjkanje zemljišč vpliva na oblikovanje obsežnih gozdov v velikih mestih, bi bila lahko primerna alternativa povečanje gostote dreves in grmičevja na razpoložljivih površinah.

Razporeditev dreves v Bukarešti je mogoče pojasniti z navedenimi izzivi, saj je razpoložljivost zemljišč za sajenje v mestnem središču okrnjena, pogosto ni dovolj prsti ali ta ne dosega ustrezne kakovosti. Večje gostote dreves so bile zaznane dlje od mestnega središča, zlasti v soseskah, načrtovanih in zgrajenih med komunizmom, kar se ujema z ugotovitvami o neenakomerni razporeditvi zelenih površin v velikih mestih (Tatlić idr., 2024). Kot vzhodnoevropsko mesto, v katerem so se postkomunistični načrtovalski pristopi prekrivali s centralizirano komunistično plansko paradigmo (Csomós idr., 2021), Bukarešta kaže razlike v razporeditvi območij, poraščenih z drevesi in grmovjem, ki so podobne vzorcem, prepoznanim v drugih postkomunističnih mestih. Sektorsko usmerjeni in razdrobljeni načrtovalski sistemi v kombinaciji s šibkimi mehanizmi izvrševanja zakonskih določb so ključni vzroki neenakomerne razporeditve mestne zelene infrastrukture (Vasiljević idr., 2018). Prejšnje raziskave so razporeditev mestnih območij, poraščenih z drevesi in grmičevjem, povezovale zlasti s socialnimi in gospodarskimi dejavniki, manj pa z okoljskimi ali ekološkimi. V Bukarešti je razporeditev takih zelenih območij tesno povezana z veljavnim načrtovalskim okvirom in preteklimi načrtovalskimi pristopi, drugje pa je ta razporeditev povezana z rasno segregacijo, gostoto prebivalstva, dohodki, značilnostmi stanovanjskega fonda in fizičnimi krajinskimi prvinami (Schwarz idr., 2015; Foster idr., 2024). Analize, izvedene v zahodnih družbah, podpirajo tezo, da so premožnejše soseske bolj zelene, revnejša območja in tista, na katerih živijo manjšine, pa imajo manj zelenih površin. Nasprotno pa v Bukarešti novejše soseske, v katerih praviloma živi višji srednji sloj, pogosto nimajo veliko površin, poraščenih z drevesi in grmičevjem, starejše soseske, v katerih živijo večinoma pripadniki nižjega srednjega sloja, pa so po navadi bolj zelene. Navedeno je posledica tržno usmerjenih načrtovalskih pristopov, ki so bili uvedeni v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in so opazni še danes, v okviru katerih zemljiške parcele investitorjem prinašajo večje donose, če so pozidane. Zagotavljanje zelenih površin v takšnih soseskah se zato dojema zgolj kot zakonska obveznost, ki se pogosto omeji na najmanjšo zahtevano površino ob najmanjšem možnem finančnem vložku.

Glede na biogeografsko regijo, v kateri je Bukarešta, so bili rezultati analize drevesnih vrst v mestu pričakovani. Kljub temu še naprej ostaja precejšnja težava velika razširjenost tujerodnih vrst, med katerimi so nekatere invazivne ali bi lahko take postale. Skladno s prejšnjimi raziskavami med najpogostejše tujerodne vrste v Bukarešti spadajo ameriški javor (Acer negundo), veliki pajesen (Ailanthus altissima), navadna robinija (Robinia pseudoacacia) in bela murva (Morus alba) (Sîrbu idr., 2021; Gavrilidis idr., 2023). Večja mestna okolja so pogosto žarišča vnosa tujerodnih vrst v nacionalne ekosisteme (Kaczorowska, 2020), pri čemer Bukarešta ni izjema. Večina prevladujočih tujerodnih drevesnih vrst v mestu je bila v preteklosti namerno vnesena, zlasti iz estetskih razlogov. Po vnosu so te vrste dobro uspevale in postale prevladujoče prvine urbane krajine. Tujerodne invazivne drevesne in grmovne vrste v mestnih okoljih uspevajo zaradi toplejše in bolj suhe mikroklime ter zaradi svojih razmeroma skromnih ekoloških potreb. Kot poudarjajo izsledki prejšnjih raziskav, robinija še posebej dobro uspeva v mestnih okoljih, ker se njene ekološke potrebe dobro ujemajo z mestnimi ekološkimi razmerami (Franceschi idr., 2023). Ta vrsta je v mestih pogosto zaželena zaradi nižjih stroškov nabave in vzdrževanja ter sorazmerno nižje smrtnosti posajenih primerkov. Prejšnje raziskave mestnih drevesnih vrst so poleg tega pokazale, da sta jesen (Fraxinus spp.) in javor (Acer spp.) bolj odporna proti suši kot druge vrste (Sjöman idr., 2024), kar pomeni, da se njuna prisotnost v Bukarešti ujema s starejšimi izsledki.

Ne glede na to, ali je drevesna vrsta avtohtona ali tujerodna, je njen prispevek k vezavi ogljika nedvoumno pozitiven (Lashof in Neuberger, 2023). Ugotovitve opravljene raziskave kažejo, da se Bukarešta poleg gozda v severnem delu mesta opira še na tri druge pomembne ponore ogljika na vzhodu, zahodu in jugu. Nepovezanost teh ponorov pa omejuje njihovo skupno učinkovitost, zaradi česar mesto ne more v celoti izkoristiti njihovih regulacijskih ekosistemskih storitev. Poleg tega odsotnost povezav med temi ponori bodisi prek linearnih zelenih koridorjev bodisi manjših površin, poraslih z drevjem in grmičevjem, pomeni tveganje za njihovo postopno degradacijo in manj učinkovito zadrževanje ogljika (Hansen idr., 2022). Pretekle kažejo, da so mestni gozdovi pomemben dejavnik prilagajanja na podnebne spremembe, vendar zgolj zanašanje nanje za doseganje ogljične nevtralnosti ne zadostuje (Velasco idr., 2016). Poglobljene študije zmožnosti mestnih dreves za vezavo ogljika so v Evropi še vedno razmeroma redke, večina pa vezavo ogljika proučuje na podlagi drevesnega pokrova ali vrstne sestave z uporabo alometričnih razmerij, razvitih za ameriške drevesne vrste (Bherwani idr., 2024). Za Bukarešto je povprečna ocenjena količina vezanega ogljika v drevesih in grmičevju približno 0,26 t/ha/leto. Za primerjavo: povprečna stopnja vezave ogljika v gozdovih kitajskih mest naj bi bila približno 2 t/ha/leto (Chen, 2015), v gozdovih v Teheranu pa približno 1 t/ha/leto (Rasoolzadeh idr., 2024). Raziskava iz Teherana je pokazala, da med vrste z veliko zmožnostjo vezave ogljika spadajo robinija (Robinia pseudoacacia), brest (Ulmus spp.), jesen (Fraxinus spp.), bor (Pinus spp.) in platana (Platanus spp.). Podobno sta v svoji raziskavi za Bukarešto ugotovila avtorja tega članka. Analize iz ameriških mest kažejo, da je letna bruto zmogljivost dreves v Baltimoru – mestu, ki je po površini, podnebju in rastlinstvu primerljivo z Bukarešto – približno 14.800 t vezanega ogljika (≈ 0,62 t/ha/leto) (Nowak in Crane, 2002).

Izsledki v literaturi jasno potrjujejo velik pomen mestnih površin, poraslih z drevjem in grmičevjem, pri prizadevanjih za doseganje večje vezave ogljika v mestih. Zaradi vloge, ki jo ima CO2 pri pospeševanju podnebnih sprememb, je v novejših raziskavah izpostavljen kot eden glavnih onesnaževal zraka (Hadipoor idr., 2021). Ocenjena količina vezanega CO2 v štirih parkih v Rimu pomeni približno 3,5 % skupnih emisij toplogrednih plinov v mestu (Gratani idr., 2016), v Pekingu pa ocenjena letna količina vezanega CO2 zajema samo približno 0,2 % skupnih emisij (Tang idr., 2016). V indijskih mestih naj bi bila količina ogljika, vezanega v drevesih, zasajenih ob cestah, enakovredna 22 % mestnih emisij CO2 (Kiran in Kinnary, 2011). Kljub navedenim ugotovitvam ostaja nejasno, koliko so stroški in prizadevanja občin za širitev ter razvoj robustnih in funkcionalnih omrežij zelene infrastrukture upravičeni zgolj z vidika rezultatov vezave ogljika. Tudi denarno vrednotenje zmožnosti mestnih dreves za vezavo ogljika, čeprav je uporabno za oblikovanje politik in ponazoritev gospodarskega pomena, ni dovolj natančno, da bi lahko ugotovljene vrednosti obravnavali kot točen finančni podatek (Nowak in Crane, 2002; Bherwani idr., 2024). Poleg tega je rast mestnega prebivalstva povezana z naraščajočim povpraševanjem po dostopnih stanovanjih in prometni infrastrukturi. Ohranjanje nepozidanih zemljišč tako postaja čedalje zahtevnejši izziv za lokalne odločevalce, saj se družbeni pritisk stopnjuje z obeh strani: tako z vidika potrebe po zagotavljanju stanovanj kot z vidika potrebe po ustreznih mestnih zelenih površinah. Vrednosti vezanega ogljika, navedene v tem članku in prejšnjih raziskavah, se morda zdijo premalo prepričljive, da bi same po sebi spodbudile strožjo regulacijo urbanističnega načrtovanja, ki bi se osredotočala na kakovost in obseg zelene infrastrukture. Kljub temu z znanstvenega stališča ni nobenega dvoma, da bi se z izgubo mestnih zelenih površin močno poslabšala kakovost življenja v mestih.

Ključna prednost raziskave, predstavljene v tem članku, je bila razpoložljivost podatkovne baze o lokacijah dreves iz registra zelenih površin Bukarešte. Brez tega vira bi bila edina druga možnost uporaba sloja majhnih dreves in grmičevja, ki je dovolj natančen za splošne ocene. Dostop do obeh podatkovnih virov pa je omogočil medsebojno preverjanje podatkov. Ponovljivost uporabljenih metod je odvisna od dostopnosti geoprostorskih podatkov o mestnih drevesih in grmičevju. Če so taki podatki dopolnjeni z informacijami o drevesnih in grmovnih vrstah, je mogoče podobne analize brez težav ponoviti tudi v drugih mestih. Vendar register zelenih površin Bukarešte ni bil posodobljen vse od leta 2012, zato so se razmere v tem času lahko precej spremenile. Posodobljena analiza razporeditve dreves in vrstne sestave bi lahko pokazala spremembe v nekaterih delih mesta, vendar se splošni vzorci, ugotovljeni v tej raziskavi, verjetno ne bi pomembno razlikovali. Dodatna omejitev je bila, da ni podatkov o starosti dreves in vrstah na zadevnih lokacijah. Kljub temu splošni statistični podatki o drevesnih vrstah še vedno zagotavljajo dober vpogled v to, katere vrste pomembno prispevajo k vezavi ogljika v Bukarešti.

5 Sklep

Izsledki raziskave poudarjajo, da bodo za doseganje ogljične nevtralnosti na podlagi na naravi temelječih rešitev v Bukarešti potrebni precejšnja prizadevanja, strokovno podprto načrtovanje in politično preudarno odločanje. Nadaljnja uporaba dosedanjega pristopa lahko privede do rezultatov, ki so slabši od ohranjanja trenutnega stanja, kar dodatno izpostavlja nujnost strateških ukrepov, ki temeljijo na relevantnih informacijah. Raziskava je pokazala, da Bukarešta v primerjavi s podobnimi mesti zaostaja z vidika zmožnosti mestnih dreves in grmičevja za vezavo ogljika. Območja z večjo gostoto dreves in grmičevja so razpršena po vsem mestu. Trenutno stanje je ustrezno izhodišče za nadaljnji razvoj zelene infrastrukture v mestu s poudarkom na širjenju površin, poraslih z drevjem in grmičevjem. Pri tem bi bilo treba dati prednost obrobju mesta, kjer je še vedno na voljo dovolj zemljišč za načrtovanje in oblikovanje tovrstnih prvin. Nasprotno pa bi bili v mestnem središču, kjer je razpoložljivost zemljišč omejena, koristni inovativni pristopi, kot so vertikalne ozelenitve.

Laurentiu Ciornei, Center Davida Davidescuja za študije in raziskave biotske raznovrstnosti v kmetijsko – gozdarskih sistemih, Romunska akademija, Bukarešta, Romunija

E-naslov: laurentiu.ciornei@ince.ro

ORCID: https://orcid.org/0000-0002-9381-5051

Athanasios-Alexandru Gavrilidis (korespondenčni avtor), Oddelek za regionalno geografijo in okolje ter Center za okoljske raziskave in študije vpliva na okolje, Univerza v Bukarešti, Bukarešta, Romunija

E-naslov: athanasiosalexandru.gavrilidis@g.unibuc.ro, athanasios.gavrilidis@unibuc.ro

ORCID: https://orcid.org/0000-0002-1628-6897

Zahvala

Raziskava je bila izvedena s finančno podporo romunskega ministrstva za raziskave, inovacije in digitalizacijo (mehanizem CNCS UEFISCDI) v okviru nacionalnega načrta za raziskave, razvoj in inovacije PNCDI IV (št. projekta: PN-IV-P2-2.1-TE-2023-0828, naslov: Razvoj orodij za proučevanje odpornosti in trajnosti mestnih stanovanjskih modelov v kontekstu okoljskih izzivov, ReSURCe).

Izjava o razpoložljivosti podatkov

Podatki o pokrovnosti in rabi tal za Bukarešto in županijo Ilfov so bili pridobljeni iz podatkovnih baz Corine Land Cover (CLC) in Urban Atlas ter so ob registraciji prosto dostopni. Podatke o geolokaciji dreves je zagotovila mestna uprava Bukarešte in so na voljo na zahtevo, ni pa jih dovoljeno deliti s tretjimi osebami. Izpeljani podatki, oblikovani v tej raziskavi, kot so gostota dreves in letna količina vezanega ogljika na hektar ter število dreves in grmovnic po posameznih vrstah, so javno dostopni v repozitoriju ORF na povezavi https://osf.io/g3xva/overview (Gavrilidis, 2026); če so ti podatki uporabljeni v drugih publikacijah, je treba citirati tudi ta članek.

Allen, C., Metternicht, G., in Wiedmann, T. (2021): Priorities for science to support national
implementation of the sustainable development goals: A review of progress and gaps.
Sustainable Development, 29(4), 635–652. https://doi.org/10.1002/sd.2164
Antuna-Rozado, C., Herzog, C. P., Freitas, T., Cagnin, C., in Wiedman, G. (2019): Nature
based solutions (NBS) for sustainable and resilient cities: Experiences from Europe and
Brazil. IOP Conference Series: Earth and Environmental Science, 297, 012001.
https://doi.org/10.1088/1755-1315/297/1/012001
Badiu, D. L., Onose, D. A., Niță, M. R., in Lafortezza, R. (2018): From “red” to green? A
look into the evolution of green spaces in a post-socialist city. Landscape and Urban
Planning, 187, 156–164. https://doi.org/10.1016/j.landurbplan.2018.07.015
Bartlett, R., in Mistry, J. (2021): The contributions of NBS to urban resilience. V: Croci, E.,
in Lucchitta, B. (ur.): Nature-based solutions for more sustainable cities – A framework

11

approach for planning and evaluation, 11–20. Bingley, ZK, Emerald Publishing Limited.
https://doi.org/10.1108/978-1-80043-636-720211002
Barua, S. (2020): Financing sustainable development goals: A review of challenges and
mitigation strategies. Business Strategy & Development, 3(3), 277–293.
https://doi.org/10.1002/bsd2.94
Bernet, R. (2023): How much CO2 does a tree absorb? Dostopno na:
https://onetreeplanted.org/blogs/stories/how-much-co2-does-tree-absorb (sneto 25. maja
2024).
Bherwani, H., Banerji, T., in Menon, R. (2024): Role and value of urban forests in carbon
sequestration: Review and assessment in Indian context. Environment, Development and
Sustainability, 26(1), 603–626. https://doi.org/10.1007/s10668-022-02725-5
Bolund, P., in Hunhammar, S. (1999): Ecosystem services in urban areas. Ecological
Economics, 29(2), 293–301. https://doi.org/10.1016/S0921-8009(99)00013-0
Booth, A., Chmutina, K., in Bosher, L. (2020): Protecting crowded places: Challenges and
drivers to implementing protective security measures in the built environment. Cities, 107,
102891. https://doi.org/10.1016/j.cities.2020.102891
Boukili, V. K., Bebber, D. P., Mortimer, T., Venicx, G., Lefcourt, D., Chandler, M., idr.
(2017): Assessing the performance of urban forest carbon sequestration models using direct
measurements of tree growth. Urban Forestry & Urban Greening, 24, 212–221.
https://doi.org/10.1016/j.ufug.2017.03.015
Chen, W. Y. (2015): The role of urban green infrastructure in offsetting carbon emissions in
35 major Chinese cities: A nationwide estimate. Cities, 44, 112–120.
https://doi.org/10.1016/j.cities.2015.01.005
Ciornei, L. (2019): Capitalizing of complementary products in the context of sustainable
development of the Romanian forestry land. Review of General Management, 30(2), 155–174.
Ciornei, L., in Munteanu, P. (2020): Romanian forest sector labor force-evolutions and trends.
LUMEN Proceedings, 14, 436–449. https://doi.org/10.18662/lumproc/ibmage2020/32
Costanza, R., d’Arge, R., De Groot, R., Farber, S., Grasso, M., Hannon, B., idr. (1997): The
value of the world’s ecosystem services and natural capital. Nature, 387(6630), 253.
https://doi.org/10.1038/387253a0
Cristea, M., Mare, C., Moldovan, C., China, A.-M., Farole, T., Vințan, A., idr. (2017):
Magnet cities: Migration and commuting in Romania. Bukarešta, World Bank Group.
https://doi.org/10.1596/27874
Csomós, G., Farkas, Z. J., Kolcsár, R. A., Szilassi, P., in Kovács, Z. (2021): Measuring socio-
economic disparities in green space availability in post-socialist cities. Habitat International,
117, 102434. https://doi.org/10.1016/j.habitatint.2021.102434

12

Dewan, A. M., in Corner, R. J. (2014): Spatiotemporal analysis of urban growth, sprawl and
structure. Dhaka megacity: Geospatial perspectives on urbanisation, environment and health,
99–121. Dordrecht, Springer. https://doi.org/10.1007/978-94-007-6735-5_6
Dong, X., Guo, H., in Zeng, S. (2017): Enhancing future resilience in urban drainage system:
Green versus grey infrastructure. Water Research, 124, 280–289.
https://doi.org/10.1016/j.watres.2017.07.038
Evropska agencija za okolje (2010): Forest, health and climate change. Urban green spaces,
forest for cooler cities and healthier people. København.
Fares, S., Paoletti, E., Calfapietra, C., Mikkelsen, T. N., Samson, R., in Le Thiec, D. (2017):
Carbon sequestration by urban trees. V: Pearlmutter, D., Calfapietra, C., Samson, R., O’Brien,
L., Krajter Ostoić, S., Sanesi, G., idr. (ur.): The urban forest: Cultivating green infrastructure
for people and the environment, 31–39. Cham, Springer. https://doi.org/10.1007/978-3-319-
50280-9_4
Farquhar, G. D., in Lloyd, J. (1993): Carbon and oxygen isotope effects in the exchange of
carbon dioxide between terrestrial plants and the atmosphere. V: Saugier, B., Ehleringer, J. R.,
Hall, A. E., in Farquhar, G. D. (ur.): Stable isotopes and plant carbon-water relations, 47–70.
San Diego, Academic Press. https://doi.org/10.1016/B978-0-08-091801-3.50011-8
Felappi, J. F., Sommer, J. H., Falkenberg, T., Terlau, W., in Kotter, T. (2020): Green
infrastructure through the lens of “One Health”: A systematic review and integrative
framework uncovering synergies and trade-offs between mental health and wildlife support in
cities. Science of the Total Environment, 748, 141589.
https://doi.org/10.1016/j.scitotenv.2020.141589
Foster, A., Dunham, I. M., in Bukowska, A. (2024): An environmental justice analysis of
urban tree canopy distribution and change. Journal of Urban Affairs, 46(3), 493–508.
https://doi.org/10.1080/07352166.2022.2083514
Franceschi, E., Moser-Reischl, A., Honold, M., Rahman, M. A., Pretzsch, H., Pauleit, S., idr.
(2023): Urban environment, drought events and climate change strongly affect the growth of
common urban tree species in a temperate city. Urban Forestry & Urban Greening, 88,
128083. https://doi.org/10.1016/j.ufug.2023.128083
Gavrilidis, A. A. (2026): Estimating carbon sequestration based on urban tree species:
Findings from Bucharest. Podatkovni niz. OSF. Dostopno na: https://osf.io/g3xva.
Gavrilidis, A. A., Grădinaru, S. R., Iojă, C., Cârstea, E. M., in Pătru-Stupariu, I. (2015): Land
use and land cover dynamics in the periurban area of an industrialized East-European city. An
overview of the last 100 years. Carpathian Journal of Earth and Environmental Sciences, 10,
29–38.
Gavrilidis, A. A., Grădinaru, S. R., Onete, M., Breuste, J., in Ioja, C. (2023): The influence of
vacant land presence on proliferation of invasive alien plant species: The case of Ailanthus
altissima (Mill.) Swingle var. altissima. V: Breuste, J., Artmann, M., Ioja, C., in Qureshi, S.
(ur.): Making green cities: Concepts, challenges and practice, 279–295. Cham, Springer.
https://doi.org/10.1007/978-3-030-73089-5_18

13

Gavrilidis, A. A., Niță, M. R., Onose, D. A., Badiu, D. L., in Năstase, I. I. (2019):
Methodological framework for urban sprawl control through sustainable planning of urban
green infrastructure. Ecological Indicators, 96, 67–78.
https://doi.org/10.1016/j.ecolind.2017.10.054
Gavrilidis, A.-A., Popa, A.-M., Nita, M.-R., Onose, D.-A., in Badiu, D.-L. (2020): Planning
the “unknown”: Perception of urban green infrastructure concept in Romania. Urban Forestry
& Urban Greening, 51, 126649. https://doi.org/10.1016/j.ufug.2020.126649
Goodspeed, R., Liu, R., Gounaridis, D., Lizundia, C., in Newell, J. (2022): A regional spatial
planning model for multifunctional green infrastructure. Environment and Planning B: Urban
Analytics and City Science, 49(3), 815–833. https://doi.org/10.1177/23998083211033610
Gratani, L., Varone, L., in Bonito, A. (2016): Carbon sequestration of four urban parks in
Rome. Urban Forestry & Urban Greening, 19, 184–193.
https://doi.org/10.1016/j.ufug.2016.07.007
Gunawardena, K., Wells, M., in Kershaw, T. (2017): Utilising green and bluespace to mitigate
urban heat island intensity. Science of the Total Environment, 584, 1040–1055.
https://doi.org/10.1016/j.scitotenv.2017.01.158
Hadipoor, M., Keivanimehr, F., Baghban, A., Ganjali, M. R., in Habibzadeh, S. (2021):
Carbon dioxide as a main source of air pollution: Prospective and current trends to control. V:
Núñez-Delgado, A. (ur.): Sorbents materials for controlling environmental pollution,
623–688. Amsterdam, Elsevier. https://doi.org/10.1016/B978-0-12-820042-1.00004-3
Hansen, W. D., Schwartz, N. B., Williams, A. P., Albrich, K., Kueppers, L. M., Rammig, A.,
idr. (2022): Global forests are influenced by the legacies of past inter-annual temperature
variability. Environmental Research: Ecology, 1(1), 011001. https://doi.org/10.1088/2752-
664X/ac6e4a
Hendriks, C. M. A., Jacobs, S. B. M., Cormont, A., Verweij, P. J. F. M., in van Oosten, R. J.
(2021): What is a forest? A view of Europe’s forest coverage. Joensuu, Finska, Forest
Information System for Europe.
Jim, C. Y., Konijnendijk van den Bosch, C., in Chen, W. Y. (2018): Acute challenges and
solutions for urban forestry in compact and densifying cities. Journal of Urban Planning and
Development, 144(3), 04018025. https://doi.org/10.1061/(ASCE)UP.1943-5444.0000466
Kaczorowska, A. (2020): Urban transformation and implementation of green development
strategies – Case of Gothenburg. IOP Conference Series: Earth and Environmental Science,
588, 1.15–1.19. https://doi.org/10.1088/1755-1315/588/5/052004
Kiran, G. S.,in Kinnary, S. (2011): Carbon sequestration by urban trees on roadsides of
Vadodara city. International Journal of Engineering Science and Technology, 3(4),
3066–3070.
Kong, F., Ban, Y., Yin, H., James, P., in Dronova, I. (2017): Modeling stormwater
management at the city district level in response to changes in land use and low impact

14

development. Environmental Modelling & Software, 95, 132–142.
https://doi.org/10.1016/j.envsoft.2017.06.021
Konijnendijk, C. C., Ricard, R. M., Kenney, A., in Randrup, T. B. (2006): Defining urban
forestry – A comparative perspective of North America and Europe. Urban Forestry & Urban
Greening, 4(3–4), 93–103. https://doi.org/10.1016/j.ufug.2005.11.003
Kronenberg, J., Haase, A., Łaszkiewicz, E., Antal, A., Baravikova, A., Biernacka, M., idr.
(2020): Environmental justice in the context of urban green space availability, accessibility,
and attractiveness in postsocialist cities. Cities, 106, 102862.
https://doi.org/10.1016/j.cities.2020.102862
Lashof, D., in Neuberger, J. (2023): Climate-smart infrastructure in the United States – What
does it looks like and how do we get it built? Environmental Research: Infrastructure and
Sustainability, 3(1), 012003. https://doi.org/10.1088/2634-4505/acbc95
Lege nr. 24/2007 (republicată). Monitorul Oficial, št. 764/2009. Bukarešta.
Li, X. (2021): Examining the spatial distribution and temporal change of the green view index
in New York City using Google Street View images and deep learning. Environment and
Planning B: Urban Analytics and City Science, 48(7), 2039–2054.
https://doi.org/10.1177/2399808320962511
Mexia, T., Vieira, J., Príncipe, A., Anjos, A., Silva, P., Lopes, N., idr. (2018): Ecosystem
services: Urban parks under a magnifying glass. Environmental Research, 160, 469–478.
https://doi.org/10.1016/j.envres.2017.10.023
Morris, A. E. J. (2013): History of urban form before the industrial revolutions. London,
Routledge. https://doi.org/10.4324/9781315841199
National Institute for Statistics (2023): Tempo online. Dostopno na:
http://statistici.insse.ro:8077/tempo-online/#/pages/tables/insse-table (sneto 16. marca 2024).
Nowak, D. J., in Crane, D. E. (2002): Carbon storage and sequestration by urban trees in the
USA. Environmental Pollution, 116(3), 381–389. https://doi.org/10.1016/S0269-
7491(01)00214-7
Nowak, D. J., Crane, D. E., in Stevens, J. C. (2006): Air pollution removal by urban trees and
shrubs in the United States. Urban Forestry & Urban Greening, 4(3–4), 115–123.
https://doi.org/10.1016/j.ufug.2006.01.007
Nowak, D. J., Greenfield, E. J., Hoehn, R. E., in Lapoint, E. (2013): Carbon storage and
sequestration by trees in urban and community areas of the United States. Environmental
Pollution, 178, 229–236. https://doi.org/10.1016/j.envpol.2013.03.019
Popa, A. M., Onose, D. A., Sandric, I. C., Dosiadis, E. A., Petropoulos, G. P., Gavrilidis, A.
A., et al. (2022): Using GEOBIA and vegetation indices to assess small urban green areas in
two climatic regions. Remote Sensing, 14(19), 4888. https://doi.org/10.3390/rs14194888

15

Primăria Municipiului Bucuresti (2012): Registrul Spatiilor Verzi. Dostopno na:
https://www2.pmb.ro/institutii/primaria/directii/directia_mediu/registrul_spatiilor_verzi.php
(sneto 29. 1. 2024).
Rasoolzadeh, R., Mobarghaee Dinan, N., Esmaeilzadeh, H., Rashidi, Y., Marcu, M., in
Sadeghi, S. (2024): Carbon sequestration and storage of urban trees in a polluted semiarid
city. Forests, 15(9), 1488. https://doi.org/10.3390/f15091488
Sanesi, G., Colangelo, G., Lafortezza, R., Calvo, E., in Davies, C. (2017): Urban green
infrastructure and urban forests: A case study of the metropolitan area of Milan. Landscape
Research, 42(2), 164–175. https://doi.org/10.1080/01426397.2016.1173658
Schwarz, K., Fragkias, M., Boone, C. G., Zhou, W., McHale, M., Grove, J. M., idr. (2015):
Trees grow on money: Urban tree canopy cover and environmental justice. PloS One, 10(4),
e0122051. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0122051
Simion, G., in Nistor, C. (2012): Spatial structure changes inside post-communist capital city
of Bucharest. Human Geographies, 6(1), 79. https://doi.org/10.5719/hgeo.2012.61.79
Sîrbu, C., Anastasiu, P., Urziceanu, M., Camen-Comănescu, P., Sîrbu, I.-M., Popa, A.-M., idr.
(2021): Invasive alien plant species in Romania of European Union concern. Environmental
& Socio-Economic Studies, 9(4), 32–44. https://doi.org/10.2478/environ-2021-0023
Sjöman, H., Watkins, H., Kelly, L. J., Hirons, A., Kainulainen, K., Martin, K. W., idr. (2024):
Resilient trees for urban environments: The importance of intraspecific variation. Plants,
People, Planet, 6(6), 1180–1189. https://doi.org/10.1002/ppp3.10518
Stoia, N. L., Niţă, M. R., Popa, A. M., in Iojă, I. C. (2022): The green walk – An analysis for
evaluating the accessibility of urban green spaces. Urban Forestry & Urban Greening, 75,
127685. https://doi.org/10.1016/j.ufug.2022.127685
Suditu, B. (2009): Urban sprawl and residential mobility in the Bucharest area reconfiguration
of a new residential geography. Human Geographies, 3(1), 79–93.
Suhane, S., Sharma, U., Agrawal, R., in Singh, S. P. (2024): Integrating urban forests into
sustainable urban planning: Strategies, challenges and future directions. International Journal
of Environmental Sciences, 10(3), 50–67.
Tang, Y., Chen, A., in Zhao, S. (2016): Carbon storage and sequestration of urban street trees
in Beijing, China. Frontiers in Ecology and Evolution, 4, 53.
https://doi.org/10.3389/fevo.2016.00053
Tatlić, D., Čabaravdić, A., Bajrić, M., Ljuša, M., Klarić, S., in Hukić, E. (2024): Assessing
green space indicators: A case study of Sarajevo, Bosnia and Herzegovina. Urbani izziv,
35(2), 141–151. https://doi.org/10.5379/urbani-izziv-en-2024-35-02-05
Vais, A., Mikhaylov, P., Popova, V., Nepovinnykh, A., Nemich, V., Andronova, A. idr.
(2023): Carbon sequestration dynamics in urban-adjacent forests: A 50-year analysis. Civil
Engineering Journal, 9(9), 2205–2220. https://doi.org/10.28991/CEJ-2023-09-09-08

16

Van Oijstaeijen, W., Van Passel, S., in Cools, J. (2020): Urban green infrastructure: A review
on valuation toolkits from an urban planning perspective. Journal of Evironmental
Management, 267, 110603. https://doi.org/10.1016/j.jenvman.2020.110603
Vasiljević, N., Radić, B., Gavrilović, S., Šljukić, B., Medarević, M., in Ristić, R. (2018): The
concept of green infrastructure and urban landscape planning: A challenge for urban forestry
planning in Belgrade, Serbia. iForest-Biogeosciences and Forestry, 11(4), 491.
https://doi.org/10.3832/ifor2683-011
Velasco, E., Roth, M., Norford, L., in Molina, L. T. (2016): Does urban vegetation enhance
carbon sequestration? Landscape and Urban Planning, 148, 99–107.
https://doi.org/10.1016/j.landurbplan.2015.12.003
Wu, X., Tian, Z., in Guo, J. (2022): A review of the theoretical research and practical progress
of carbon neutrality. Sustainable Operations and Computers, 3, 54–66.
https://doi.org/10.1016/j.susoc.2021.10.001
Združeni narodi (2015): Transforming our world: The 2030 agenda for sustainable
development. New York.
Zhang, A., Li, W., Wu, J., Lin, J., Chu, J., in Xia, C. (2021): How can the urban landscape
affect urban vitality at the street block level? A case study of 15 metropolises in China.
Environment and Planning B: Urban Analytics and City Science, 48(5), 1245–1262.
https://doi.org/10.1177/2399808320924425