1 Uvod

Vitalnost mest se nanaša na intenzivnost in raznovrstnost človekovih dejavnosti v mestnih prostorih, hkrati pa se v njej kažejo medsebojni vplivi prostorske strukture, mešane rabe prostora in družbenogospodarske dinamike. V urbanizmu in urbanih študijah je vitalnost tesno povezana s hodljivostjo, raznovrstno rabo zemljišč, dostopnostjo in prisotnostjo aktivnih javnih prostorov (Cardoso in Meijers, 2016; Istrate idr., 2020). V novejših znanstvenih razpravah se poleg tega vitalnost mest pojmuje kot nastajajoč, dinamičen pojav, na katerega vplivajo časovni vzorci aktivnosti, družbeni stiki in skupnostno vključevanje (Garau in Annunziata, 2022; Osunkoya in Partanen, 2024).

Raziskave vitalnosti mest se osredotočajo zlasti na velika metropolitanska območja, srednje velika mesta in mesta drugega reda pa so kljub svoji ključni vlogi v regionalnem razvoju in teritorialni koheziji razmeroma slabo raziskana (Cardoso, 2016). V nasprotju z velikimi mesti po svetu prebivalstvo v srednje velikih mestih pogosto upada (Parkinson in Meegan, 2013). Poleg tega ta po industrijskem prestrukturiranju pogosto postanejo monofunkcionalna (Berroir idr., 2019), njihova središča pa začnejo postopno izgubljati vitalnost (Chouraqui, 2021). Zaradi tovrstnih preobrazb so pogosto potrebni analitični pristopi, ki so prilagojeni posameznemu okolju in lahko zajamejo razlike med mestnimi območji, namesto da bi temeljili zgolj na skupnih kazalnikih na ravni celotnega mesta.

Evropske raziskave izpostavljajo več prostorskih razsežnosti vitalnosti. Gostota funkcij in mešana raba zemljišč dokazano krepita vsakdanje dejavnosti v mestih (Istrate idr., 2020). Družbenogospodarska raznovrstnost in povezanost prispevata k odpornim lokalnim gospodarstvom (Gao idr., 2024). Kulturne pobude (Kara idr., 2025) in programi prenove, ki se osredotočajo na kulturo (Tzatzadaki, 2024), so uporabna orodja za krepitev mestne identitete in socialne kohezije, zlasti v mestih drugega reda (Błaszczyk in Krysiński, 2023).

Prostorska dinamika postsocialističnih mest se je preoblikovala zaradi institucionalnih sprememb in gospodarskega prestrukturiranja (Cvetinović idr., 2016). Razdrobljeni načrtovalski sistemi in neenakomeren razvoj so prispevali k razlikam med središčnimi in obrobnimi območji (Stojić in Timotijević, 2024). V okviru urbanističnega načrtovanja v Srbiji se pogosto ne rešujejo strukturne neenakosti (Petrović, 2009) ter se ne upoštevajo specifične potrebe obrobnih in podobčinskih območij (Vujošević idr., 2012). V raziskavah večjih mest, kot so Beograd, Novi Sad in Niš, so bili kot pomembni dejavniki prostorskih razlik opredeljene demografske spremembe, migracije in infrastrukturne neenakosti (Antonić, 2024; Šantić in Đorđević, 2023). Vse pogosteje se poudarja tudi pomen vključevanja kulturnih pobud, participativnega upravljanja (Nedučin in Krklješ, 2022) in kakovostne infrastrukture (Đorđević idr., 2023) pri ohranjanju živahnih in vključujočih mestnih prostorov (Protić idr., 2020). Kljub temu so sistematične in podrobne prostorske presoje vitalnosti mest na podobčinski ravni še vedno redke.

Z metodološkega vidika evropske raziskave čedalje pogosteje združujejo prostorsko statistiko (Gao idr., 2024), modeliranje z geografskim informacijskim sistemom (GIS), velepodatke (Osunkoya in Partanen, 2024) in prostorske analize (Galaktionova in Istrate, 2025), ki omogočajo zajem tako statičnih kot časovnih razsežnosti vitalnosti mest. Po drugi strani so metode večkriterijskega odločanja kljub svoji robustnosti in vse pogostejši uporabi pri združevanju heterogenih naborov kazalnikov (Ali idr., 2023; Ginting idr., 2017) na tem področju še vedno razmeroma redke. Navedeni pristopi omogočajo prepoznavanje razlik znotraj mest in podpirajo na dokazih temelječe načrtovanje. Kljub vsemu se tovrstni analitični okviri v srednje velikih postsocialističnih mestih, zlasti v Srbiji, le redko uporabljajo.

Članek se osredotoča na Niš, značilno mesto drugega reda s strnjenim jedrom, mešano urbano-podeželsko upravno zgradbo in izrazitimi prostorskimi razlikami. Z določanjem uteži na podlagi entropije ter uporabo metode TOPSIS in geografskega informacijskega sistema so avtorji oblikovali sestavljeni indeks vitalnosti, ki omogoča natančnejše razumevanje razlik v mestu. Raziskava zagotavlja prostorsko jasen in prenosljiv okvir večkriterijskega odločanja, prilagojen srednje velikim mestom, z opredelitvijo kazalnikov, ki lahko pokažejo največje razlike med posameznimi mestnimi območji, pa podpira na dokazih temelječe načrtovanje, ki presega skupne kazalnike na občinski ravni. Avtorji so se osredotočili na naslednje raziskovalno vprašanje: Kako je mogoče hibridni model, ki združuje geografski informacijski sistem in večkriterijsko odločanje, učinkovito uporabiti za proučevanje vitalnosti mest z analizo ravni vitalnosti na podobčinski ravni na podlagi podatkov, ki se nanašajo na javno upravljano infrastrukturo, okoljske vire in socialno infrastrukturo?

Pri tem so proučili naslednja podvprašanja: 1. Koliko je model, ki združuje metodi entropije in TOPSIS ter je podprt z geografskim informacijskim sistemom, uporaben kot orodje za na dokazih temelječe načrtovanje, ki se lahko prenese tudi v druga regionalna središča, v katerih primanjkuje ustreznih, med seboj povezanih podatkov? 2. Kako se razlike v vitalnosti kažejo v prostoru? 3. Kateri kazalniki imajo najvišje uteži in tako najmočneje vplivajo na vrednosti indeksa vitalnosti?

2 Pregled literature

Raziskovalci poudarjajo prostorsko razsežnost kot enega glavnih dejavnikov, ki določajo vitalnost mest. Cardoso in Meijers (2016) na primer ugotavljata, da je na mestnih območjih z optimalno dostopnostjo, raznolikostjo rabe zemljišč in gostoto funkcij na dnevni ravni aktivnost večja. Ugotovitve iz več evropskih mest kažejo, da se pretok pešcev in družbenogospodarske povezave okrepijo v mestih z veliko gostoto funkcij in mešano rabo prostora (Istrate idr., 2020). Gao idr. (2024) so s prostorskimi meritvami na podlagi GIS pokazali, da srednje velika mestna območja dosegajo večjo vitalnost, če imajo bolj raznovrstno rabo zemljišč in njihova ulična omrežja zagotavljajo boljši dostop do območij. Liu idr. (2023) navajajo, da je v srednje velikih mestih za boljše razumevanje vitalnosti na podobčinski ravni nujna podrobna analiza prostorskih okoljskih podatkov. Osunkoya in Partanen (2024) sta z združitvijo prostorskih podatkov in vzorcev aktivnosti na podlagi analize podatkov mobilne telefonije ugotovili, da je vitalnost odvisna od vzorcev mobilnosti in dostopa do storitev. Garau in Annunziata (2022) sta ugotovila, da strnjena mestna območja z dobro dostopno javno infrastrukturo krepijo tako dejansko kot zaznano vitalnost med prebivalci. Navedeni izsledki kažejo, da vitalnosti ni mogoče ustrezno meriti s samo enim infrastrukturnim kazalnikom, temveč je potrebna večdimenzionalna analiza.

V evropskih razpravah s področja prostorske politike se prepoznava čedalje večji pomen srednje velikih mest in mest drugega reda v razvojnih načrtih. Cardoso (2016) navaja, da imajo zadnjenavedena mesta stabilizacijsko vlogo v regionalnih sistemih, čeprav na globalni ravni niso tako konkurenčna kot metropolitanska središča. Na njihovo vitalnost vpliva več pomembnih dejavnikov. Kot ugotavljata Parkinson in Meegan (2013), je za postsocialistična in postindustrijska mesta drugega reda pogosto značilen trend upadanja prebivalstva. Po navedbah Berroir idr. (2019) monofunkcionalnost kot posledica industrijskega prestrukturiranja zmanjšuje raznovrstnost mestnih območij in slabi lokalno odpornost. Chouraqui (2021) je kot enega ključnih vzrokov za izgubo vitalnosti mestnih središč izpostavil suburbanizacijo in z njo povezan omejen razvoj storitvenih vozlišč. Raziskave so pokazale še, da so lahko pobude za prenovo, osredotočene na kulturo, koristne za revitalizacijo skupnosti. Kara idr. (2025) so proučevali vpliv pobud v okviru evropske prestolnice kulture na mestno identiteto in lokalno gospodarsko dinamiko. Tzatzadaki (2024) ugotavlja, da lahko kulturni programi spodbujajo socialno kohezijo, če so vključeni v dolgoročne upravljavske okvire. Błaszczyk in Krysiński (2023) pa opozarjata, da so učinki tovrstnih projektov močno odvisni od okolja, v katerem se izvajajo, zato se po območjih razlikujejo. Očitno je, da se raziskave osredotočajo na večja mesta, kar omejuje razumevanje vitalnosti v širšem obsegu evropskih mest.

Raziskave postsocialističnih mest kažejo, da na vitalnost mest v glavnem vplivajo naslednji trije dejavniki: institucionalne spremembe, privatizacija in spremembe upravljavskih sistemov. Cvetinović idr. (2016) navajajo, da so deregulacija in razdrobljene načrtovalske prakse pomembno vplivale na neenakomeren razvoj mestnih območij v Srbiji. Stojić in Timotijević (2024) ugotavljata, da v obrobnih naseljih v primerjavi s središčnimi območji pogosto ni ustrezne infrastrukture. V srbski znanstveni literaturi so obravnavani dodatni vpogledi v obravnavano problematiko. Antonić idr. (2024) na primer navajajo, da so demografske spremembe v večjih srbskih mestih posledica zlasti migracij in staranja prebivalstva. Šantić in Đorđević (2023) ugotavljata, da neenakomerna razporeditev infrastrukture vpliva na razlike v razvoju posameznih območij. Protić idr. (2020) in Nedučin in Krklješ (2022) navajajo, da boljša dostopnost javnih prostorov pozitivno vpliva na njihovo rabo, kar pomeni več aktivnosti v mestu. Raziskave v Srbiji se večinoma osredotočajo na posamezne vidike trajnostnosti in živahnosti mest ter redko vključujejo celovite analize vitalnosti. Zaradi regionalnih razlik v preobrazbi postsocialističnih mest je za kartiranje njihove vitalnosti v Srbiji potreben analitični okvir, prilagojen posameznemu mestu.

Vitalnost mest se proučuje z več metodami. Osunkoya in Partanen (2024) sta na primer analizirali tradicionalne kazalnike in podatke mobilne telefonije v okolju GIS, da bi ugotovili, kako so prostorska raznovrstnost in družbenogospodarske značilnosti povezane z vitalnostjo. Gao idr. (2024) so na podlagi podatkov o nočni osvetljenosti, cen nepremičnin, objav na družbenih omrežjih, mestnih zanimivostih in vegetacijskega indeksa NDVI ter modelov Geodetector in geografsko utežene regresije merili vidike vitalnosti mestnih območij. Galaktionova in Istrate (2025) sta vitalnost ulic proučevali na podlagi gostote funkcij kot merila, ki sta ga izpeljali iz podatkov orodja OpenStreetMap (OSM) in analizirali z modelom regresije s prostorskim zamikom. Lopes in Camanho (2013) sta z analizo ovojnice podatkov proučevala, kako javne zelene površine prispevajo k vitalnosti mest, Garau in Annunziata (2022) pa sta s kombinacijo metode prostorske sintakse in GIS analizirala vpliv prvin grajenega okolja na vitalnost mestnih območij.

Kljub raznovrstnim metodološkim pristopom se pri raziskavah še vedno pojavljajo izzivi, povezani z usklajevanjem podatkov in razlikami v prostorski ločljivosti. Zaznati je mogoče tudi razlike v razpoložljivosti podatkov, uporabljenih tehnologijah in ravneh analize. Nekatere raziskave se osredotočajo na lokalno raven, druge pa na širšo, metropolitansko raven. Poleg tega se lahko z uporabo združenih podatkovnih virov (npr. podatkov mobilne telefonije ali podatkov o mestnih zanimivostih) informacije o posameznem območju pretirano poenostavijo.

Iz pregleda literature je razvidnih več pomembnih izzivov, kot so večdimenzionalna narava vitalnosti mest, ki presega univerzalne urbane teorije in zahteva analitične okvire, prilagojene posameznemu mestnemu okolju, specifični strukturni izzivi, ki vplivajo na vitalnost srednje velikih in postsocialističnih mest, in pomanjkanje raziskav v teh mestih, ki bi vključevale metode večkriterijskega odločanja.

V tem okviru članek prispeva k razvoju proučevanega področja z operacionalizacijo prostorskega modela, ki združuje večkriterijsko odločanje in GIS ter je prilagojen srednje velikim postsocialističnim mestom, in s preglednim razvrščanjem naselij na podlagi javno upravljanih infrastrukturnih, okoljskih in družbenih virov. S tem razširja nabor kazalnikov, s katerimi se običajno meri vitalnost mest (npr. prostorska raznovrstnost, mešana raba zemljišč in gostota poselitve).

3 Metodologija

3.1 Proučevano območje

Avtorji so za proučevanje vitalnosti izbrali Niš, ker je značilen primer srednje velikega srbskega mesta, ki se spopada s prostorskimi razlikami in funkcionalnimi izzivi. Kot eno redkih urbanih središč zunaj območja prestolnice z izrazito regionalno vlogo je Niš upravno, gospodarsko in izobraževalno središče južne Srbije, za katero so hkrati značilne izrazite razlike med osrednjimi in obrobnimi območji, ki se kažejo v prostorski dostopnosti, rabi zemljišč in družbenogospodarski aktivnosti (slika 1). Zaradi strnjene urbane gradnje s propadajočimi območji na eni strani in območji novogradenj na drugi je mesto primerno za proučevanje vpliva značilnosti na vitalnost mestnih območij. Od leta 2004 je upravno razdeljeno na pet mestnih občin, ki se med seboj razlikujejo po prostorskih, demografskih in funkcionalnih značilnostih. Občina Medijana je na primer najmanjša (16 km²) in z 82.360 prebivalci najgosteje poseljena, Niška Banja pa je po površini največja, pretežno ruralna in najredkeje naseljena. Razlike v stopnji urbanističnega razvoja, opremljenosti z infrastrukturo in dostopnosti storitev, skupaj s soobstojem mestnega in podeželskega življenjskega sloga, vplivajo tudi na razlike v kakovosti življenja prebivalcev. Demografske razlike še dodatno povečujejo to neenakost: v nekaterih naseljih je povprečna starost prebivalcev le 38 let, v drugih pa 69 let. Zaradi navedenih prostorskih in demografskih razlik je potrebna podrobna analiza na podobčinski ravni. Neprimernost uporabe občinske ravni kot osnovne enote prostorske analize utemeljuje tudi dejstvo, da je v petih mestnih občinah kar 69 podeželskih naselij. Avtorji so jih vključili v raziskavo, saj zanje primanjkuje ustreznih podatkov, hkrati pa so pogosto izključena iz običajnih načrtovalskih procesov.

Slika 1: Proučevano območje

3.2 Kazalniki

Kazalniki, uporabljeni v tej raziskavi, se nanašajo zlasti na fizične vire in pomembno infrastrukturo, ki jih upravljajo občinske oblasti. Čeprav zasebni objekti, kot so trgovine z živili ali banke, pomembno prispevajo k vsakdanjemu življenju v mestih in njihovi vitalnosti, je njihova prisotnost odvisna od tržnih razmer in poslovnih odločitev, ne pa od podpore javnega sektorja, zato v nabor kazalnikov niso bili vključeni. Končni seznam kazalnikov je bil oblikovan na podlagi relevantne literature in obsežne terenske raziskave, ki je vključevala popis vse infrastrukture (npr. cest, šol in športnih objektov) in naravnih virov (npr. vodotokov, gozdov in jam). Kazalniki so bili razvrščeni glede na pet kriterijev, ki so na kratko predstavljeni v nadaljevanju.

1. Geografska lega, naravni viri in varstvo okolja

– Oddaljenost od mestnega središča: vpliva na stopnjo dostopnosti raznovrstnih gospodarskih priložnosti, javnih storitev, kulturnih objektov in prometne infrastrukture. Kot je poudarila že Jane Jacobs (1961), je kakovost življenja v mestu odvisna od gosto poseljenih sosesk z mešano rabo prostora, v katerih vsakdanje aktivnosti potekajo blizu druga druge in so socialne mreže bolje razvite. Navedeno potrjujejo tudi izsledki Johna Montgomeryja (1998), ki je ugotovil, da se vitalnost območij zmanjšuje z oddaljenostjo od mestnega jedra.

– Bližina vodotokov: zagotavlja ekosistemske storitve, kot so kmetijska pridelava, naravno uravnavanje poplav in rekreacija, ki so bile v okviru mednarodne raziskave MEA (2005) prepoznane kot ključne za dolgoročni lokalni razvoj.

– Bližina gozdov: kazalnik se nanaša na možnosti za ekoturizem, trajnostno rabo virov, rekreacijo, izboljšanje mikroklime in splošno dobro počutje prebivalcev (Tzoulas idr., 2007).

– Zavarovana naravna območja: so del omrežja zelene infrastrukture, ki povezuje varstvo okolja in dobro počutje skupnosti ter podpira lokalno gospodarstvo z reguliranimi dejavnostmi z majhnim vplivom na okolje, kot so ekoturizem, jamarstvo in zeliščarstvo, skladno s cilji dolgoročnega ohranjanja okolja (MEA, 2005).

– Geološki viri: prvine, kot so jame, termalni izviri in zdravilišča, podpirajo razvoj turizma, malih podjetij, športa in rekreacije (Farsani idr., 2011).

2. Infrastruktura in komunikacije

– Vrsta povezovalnih cest iz mestnega središča, kakovost cest v naseljih in dostopnost javnega prevoza: to so kazalniki prostorske povezanosti, gospodarskega potenciala, odzivnosti v izrednih razmerah in vključenosti v skupnost (Litman, 2021).

– Pogostost linij organiziranega javnega prevoza.

– Prisotnost bencinskih servisov: kazalnik se nanaša na majhno oddaljenost teh objektov od kmetijskih in stanovanjskih območij, kar zmanjšuje prevozne stroške in kmetom zagotavlja hiter dostop do goriva. Navedeno prispeva k infrastrukturni povezanosti, gospodarski vitalnosti ter razvoju turizma in logistike.

– Prisotnost pošte: to kaže na razvito komunikacijsko infrastrukturo ter zagotavlja dostop do finančnih in logističnih storitev ter širjenje informacij, kar je še zlasti pomembno na podeželskih območjih (Castells, 2010). Hkrati zagotavlja pomembno fizično točko za e-trgovino, saj je zadnji člen v logistični verigi, potreben za vključevanje v skupnost na podeželskih ali odmaknjenih območjih.

– Pokritost z mobilnim omrežjem: zagotavlja temeljni digitalni sistem, ki primestnim območjem omogoča, da se s prenosom končnih podatkov in komunikacijskimi storitvami razvijejo v povezana gospodarska središča, hkrati pa podpira tudi družabne in kulturne dejavnosti, ki so gonilo skupnostnega življenja v predmestjih.

3. Zdravstvena oskrba

Primestna naselja v Nišu se že spopadajo z odseljevanjem prebivalcev in večina jih nima ustreznega dostopa do zdravstvenih storitev. K vitalnosti lokalnega okolja lahko pomembno prispevata ta kazalnika:

– dostop do primarnega zdravstvenega varstva,

– dostop do lekarn.

4. Izobraževanje

– Dostop do izobraževalnih ustanov: zaradi pomanjkanja osnovnih šol se družine preseljujejo bližje mestnemu središču. Če ima naselje osnovno šolo, je torej sposobno zadržati prebivalce.

5. Družbeni razvoj

– Število zunanjih javnih športnih igrišč, rekreacijskih objektov in športnih klubov: tovrstni prostori delujejo kot prostori povezovanja (Putnam, 2000), ki so ključni za vzpostavljanje zaupanja in sodelovanja. Športna igrišča in klubi so poleg tega znak zdravega prebivalstva različne starosti ter temelj za družabne stike in dobro počutje skupnosti.

– Število kulturnih ustanov in lokalnih prireditev: to se nanaša na festivale in ustvarjalna središča, zlasti v urbanem jedru Niša, ki privabljajo mlajše generacije z obrobnih območij. Navedeno povzroča stagnacijo skupnosti na mestnem obrobju, ki so zato puste ter brez živahnega družabnega življenja in institucionalnega »lepila«, ki jo Florida (2002) prepoznava kot pogoj za dolgoročno produktivno prebivalstvo, sestavljeno iz več generacij.

– Število verskih objektov: kazalnik se nanaša na zmožnost okolja, da spodbuja socialno kohezijo in vključevanje skupnosti, ter priložnosti za prostovoljstvo in državljansko udejstvovanje. Raznovrstnost verskih ustanov lahko odraža tudi kulturno strpnost in pluralizem (Putnam in Campbell, 2010).

3.3 Metoda ocenjevanja in podatkovni viri

Meje razredov so bile določene na podlagi kombinacije uveljavljenih normativov in empiričnih izsledkov. Pri kazalnikih, ki temeljijo na razdalji, so bili uporabljeni pragovi hodljivosti, ki jih določa Program ZN za naselja (UN-Habitat, 2018). Pri kazalnikih z že uveljavljenimi klasifikacijami, kot sta pokritost z mobilnim omrežjem in kategorije cest, so bile uporabljene ustrezne institucionalne kategorije. Pri preostalih kazalnikih je bil analiziran celoten nabor podatkov, nato pa so bili oblikovani razredi, ki pravilno odražajo porazdelitev vrednosti. Če se je na primer izkazalo, da je največje število geoloških virov znotraj meja posameznega naselja večje kot tri, so bili za ta kazalnik določeni trije razredi (glej preglednico 1), če pa je bilo največje število šol v vseh naseljih ena, je bila uporabljena binarna klasifikacija. Sistem točkovanja je tako temeljil na empiričnih podatkih, hkrati pa je bil usklajen z veljavnimi načrtovalskimi in regulativnimi okviri. S tovrstnim sistemom se lahko pravilno prikažejo dejanske razlike in zaznajo manjša odstopanja v skupnostih, pri čemer se uporabi štiristopenjski ali binarni ocenjevalni okvir. Pri ocenjevanju kazalnikov so bile upoštevane meje posameznih naselij (MN).

Uporabljene so bile naslednje vrednosti na štiristopenjski lestvici: 3 = pomemben potencial za lokalni razvoj, 2 = zmeren potencial, 1 = šibek potencial, 0 = brez potenciala. Točkovanje je temeljilo na podatkih iz javno dostopnih virov, institucionalnih evidenc, terenskih raziskav in prostorskih aktov, s čimer so avtorji zagotovili celovito in zanesljivo podatkovno osnovo (Vranić idr., 2026).

Preglednica 1: Vrednosti kazalnikov in razlaga metode ocenjevanja

* Pogostost linij javnega prevoza temelji na številu odhodov v vsako občino na delovni dan. Končno število je bilo z metodo min-max pretvorjeno v razpon od 0 do 1, pri čemer 0 pomeni najmanjšo, 1 pa največjo pogostost. Zaradi enotnosti ocenjevanja je bil normalizirani razpon razdeljen v tri skupine pogostosti.

** Površina signala treh državnih operaterjev je bila primerjana s celotno površino posameznega naselja na podlagi naslednjih treh klasifikacijskih ravni organizacije RATEL: odličen signal (pričakovana zelo dobra povezava), dober signal (pričakovana dobra povezava) in zadovoljiv signal (pričakovana sprejemljiva povezava z občasnimi prekinitvami). Končna ocena je bila določena kot povprečje točk vseh treh operaterjev glede na prevladujočo raven signala: 3 = skupna površina z odličnim/dobrim signalom je večja od površine z zadovoljivim signalom, 2 = površina z zadovoljivim signalom je večja od skupne površine z odličnim/dobrim signalom, 1 = več kot 80 % površine naselja je pokrite z zadovoljivim signalom.

3.4 Metodologija razvrščanja naselij

Cilj uporabe metode večkriterijskega odločanja je bil razvrstiti lokalne skupnosti glede na vnaprej določene kriterije, da se oceni njihova vitalnost. Za izračun uteži kriterijev in določitev koeficientov uteži je bila uporabljena metoda Shannonove entropije. Izraz entropija pomeni neurejenost v nizu podatkov (Shannon, 1948). Razmerje med vrednostjo entropije in koeficientom uteži je obratno sorazmerno (Zakeri idr., 2025): kriteriji z višjo stopnjo entropije imajo nižje koeficiente in obratno (Ali idr., 2023). Kriteriji z minimalnimi razlikami med vrednostmi imajo večjo entropijo, saj so podatki enakomerno porazdeljeni in vsebujejo manj informacij. Nasprotno pa kriteriji z večjimi razlikami med posameznimi vrednostmi zagotavljajo več informacij za razvrščanje, stopnja entropije je v tem primeru nižja, vrednost uteži pa večja (Chen, 2020). Kriteriji z nižjo stopnjo entropije lahko prispevajo k zaznavanju razlik med lokalnimi skupnostmi, saj nakazujejo variabilnost podatkov in omogočajo učinkovitejše razvrščanje. Uporaba te metode je namenjena zmanjševanju subjektivnosti v postopku razvrščanja. Z metodo TOPSIS so bili nato uteženi kazalniki združeni v sestavljeni indeks vitalnosti, pri čemer so bila naselja razvrščena glede na to, kako blizu so idealnemu scenariju visoke stopnje vitalnosti in kako daleč so od najmanj želenega scenarija. Več informacij o posamezni metodi je na voljo v prilogi.

4 Rezultati

4.1 Kazalniki

Prostorska porazdelitev kazalnikov je prikazana na sliki 2. Za kazalnik oddaljenosti od mestnega središča so bile izdelane karte z izohronami, s katerimi so bili ocenjeni potovalni časi v optimalnih razmerah vožnje z avtomobilom (brez prometnih konic). Petdeset odstotkov naselij je v tretjem pasu (20–30 minut od središča), 47,1 % v drugem pasu (10–20 minut), le dve pa sta od središča oddaljeni manj kot 10 minut. Več naselij leži na meji dveh izohron. Šestdeset odstotkov jih spada v drugi pas, kar pomeni, da večina prebivalcev do mestnega središča potrebuje od 18 do 20 minut vožnje (slika 2a). Prebivalci praviloma potrebujejo od 5 do 15 minut hoje (400–1.200 m) do najbližje vodne površine. 51,4 % jih je od nje oddaljenih do 400 m, 18,6 % med 400 in 800 m, 15,7 % med 800 in 1.200 m, 14,3 % pa več kot 1.200 m (slika 2b). Bližina gozdnih površin je bila določena kot razdalja med središčem naselja in najbližjim gozdom. 58,6 % prebivalcev živi blizu gozdov: 19 % jih je 5 do 10 minut hoje stran, 14 % do 15 minut (800–1.200 m), 8 % pa do najbližjega gozda potrebuje 5 minut. Preostalih 41,4 % jih je od gozda oddaljenih več kot 1.200 m (slika 2c). Zavarovana območja pokrivajo 10,4 % proučevanega območja, večinoma v njegovem vzhodnem delu. 13 od 69 naselij delno ali v celoti leži znotraj naravnih parkov in rezervatov, kot sta Sićevačka klisura in Suva planina (slika 2č). Geološke vire ima znotraj svojih meja le sedem naselij (10,1 %). Nekatera med njimi imajo celo termalne izvire in jame državnega ali mednarodnega pomena, kot sta Cerjanska pećina in Pešturina (slika 2d). Glede vrst povezovalnih cest iz mestnega središča in cest znotraj naselij je 10 % naselij dostopnih po lokalnih cestah (3. kategorije), 29 % po regionalnih cestah (2. kategorije) in 61 % po avtocestah (1. kategorije). V naseljih prevladujejo regionalne ceste (33 %), sledijo lokalne ceste (31 %), najmanj pa je avtocest in hitrih cest (6 %) (slika 2e).

Slika 2: a) oddaljenost od mestnega središča, b) bližina vodotokov, c) bližina gozdov, č) zavarovana naravna območja, d) geološki viri, e) vrste povezovalnih cest iz mestnega središča in vrste cest, ki tja peljejo, f) dostopnost javnega prevoza, g) pogostost linij organiziranega javnega prevoza, h) prisotnost bencinskih servisov, i) prisotnost pošte, j) pokritost z mobilnim omrežjem, k) dostop do izobraževalnih ustanov, l) dostop do primarnega zdravstvenega varstva, m) dostop do lekarn, n) število zunanjih javnih športnih igrišč in rekreacijskih objektov, o) število verskih objektov, p) število kulturnih ustanov in r) število športnih klubov

Približno 80 % naselij ima organiziran javni prevoz, večinoma avtobusni, 11,4 % jih ima tudi železniško povezavo. Če upoštevamo še dostopna sosednja območja, se delež naselij z dostopom do železnice poveča na 35,7 %. Štirje odstotki naselij so brez kakršnega koli organiziranega javnega prevoza (slika 2a). Glede pogostosti linij javnega prevoza ima 12,9 % naselij največjo (0,69–1,0), 12,9 % srednjo (0,31–0,53) in 74,2 % majhno (do 0,30) pogostost, pri čemer se ta zmanjšuje z oddaljenostjo od mestnega središča (slika 2b). Prostorska porazdelitev bencinskih črpalk se ujema s smerjo glavnih avtocest in povezovalnih cest. Ob teh je bencinska črpalka v 14,2 % naselij. Če se upoštevajo še sosednja naselja, do katerih je mogoče priti z avtomobilom v 10 minutah ali manj, to storitev neposredno uporablja dodatnih 41,4 % naselij. Število poštnih uradov se z oddaljenostjo od središča Niša zmanjšuje, vendar pokritost ostaja razmeroma dobra (49 %). Če se upoštevajo še naselja, ki mejijo na tista s poštnim uradom, je s poštnimi storitvami pokritega 95,7 % prebivalstva. Kakovost signala mobilnega omrežja se med lokalnimi skupnostmi močno razlikuje: 19,4 % naselij ima zelo dober do odličen signal (≥ 2,7), kar omogoča zadovoljiv dostop do digitalnih storitev, spletne komunikacije in pametne infrastrukture. Nasprotno pa ima 23,6 % naselij slab do zelo slab signal (≤ 1,3), kar pomeni, da je neposreden, dober mobilni signal zagotovljen le v 19,4 % naselij.

Osnovna šola je v polovici proučevanih naselij, od teh je v 28,5 % naselij podružnična šola. V preostalih naseljih ni osnovne šole, zato jo morajo učenci obiskovati v bližnjih naseljih. Voronojevi diagrami so pokazali, da si polovica naselij deli zdravstveni dom z dvema ali več drugimi naselji, 37,6 % s tremi ali več, 14,3 % z enim, 35,7 % pa ima lasten zdravstveni dom. Pokritost z lekarnami je nekoliko manjša kot pokritost z zdravstvenimi storitvami in se zmanjšuje z oddaljenostjo od središča Niša: 87,1 % naselij si lekarno deli z dvema ali več drugimi naselji, 64,3 % pa s štirimi naselji ali več. Samo 12,9 % naselij ima lastno lekarno, 4,3 % pa si jo deli še z enim naseljem. Športnih in rekreacijskih površin v 11,4 % naselij ni, v 51,4 % naselij je vsaj ena, v 37,2 % naselij pa sta dve ali več. V 88,6 % naselij ni kulturnih ustanov, v 11,4 % naselij pa je vsaj ena. Med verskimi objekti in kulturnimi ustanovami prevladujejo pravoslavni samostani in cerkve, vendar je podatkov o njihovi dejanski dejavnosti malo. V polovici naselij ni verskih objektov, v 40 % naselij je eden, v 10 % naselij pa jih je več. Večina skupnosti (85,7 %) ne organizira kulturnih, športnih ali tradicionalnih prireditev, 5,8 % jih organizira eno ali dve, 8,6 % pa več kot dve. V 35,7 % naselij ni športnih klubov, v 57,1 % naselij je eden, v 5,7 % naselij pa sta dva ali več.

4.2 Uteži in razvrstitev naselij

Z metodo entropije so avtorji določili relativno pomembnost posameznih kazalnikov na podlagi koeficientov uteži (preglednica 2). Višji koeficient pomeni, da ima kazalnik velik vpliv na razvrstitev naselij po vitalnosti, nižji koeficient pa pomeni manjši vpliv. Kazalniki z najvišjimi utežmi vključujejo število prireditev (0,139), geološke vire (0,136) in kulturne ustanove (0,124). Skupaj s kazalniki, kot sta lekarna (0,101) in bencinska črpalka (0,111), imajo ti največji vpliv na končno razvrstitev po vitalnosti. Njihova izračunana entropija je nižja, podatki pa omogočajo razlikovanje med naselji, kar je ključno za oblikovanje indeksa vitalnosti. Nasprotno imajo kazalniki z najnižjo utežjo, kot so vrste cest (0,002), oddaljenost od mestnega središča (0,004) in dostop do primarnega zdravstvenega varstva (0,006), razmeroma majhen vpliv na razlikovanje med naselji. Njihova entropija je višja, ker so vrednosti kriterijev homogene in ne omogočajo razlikovanja med naselji. To ne pomeni, da ti kazalniki niso pomembni, gre bolj za to, da njihova razmeroma enakomerna porazdelitev ali omejena variabilnost med naselji zmanjšuje njihov vpliv na skupno razvrstitev naselij po vitalnosti. Navedeni rezultati kažejo, da čeprav je osnovna infrastruktura pomembna, vitalnost Niša večinoma določajo kulturni, okoljski in skupnostno usmerjeni dejavniki.

Preglednica 2: Objektivni koeficienti uteži, izračunani s Shannonovo metodo entropije

Preglednica 3: Razvrstitev naselij po metodi TOPSIS

Rezultati razvrščanja po metodi TOPSIS v preglednici 3 kažejo izrazita neskladja med naselji: Malča (Ci = 0,690) in Nikola Tesla (Ci = 0,622) zasedata vodilni mesti, Berčinac, Rujnik in Manastir pa se uvrščajo na dno lestvice, saj se le minimalno razlikujejo od najbolj negativne rešitve. Na podlagi metode naravnih mej in ob upoštevanju celotnega razpona vrednosti indeksa vitalnosti (od 0,690 do 0,017) je mogoče opredeliti tri stopnje vitalnosti: visoko stopnjo z vrednostjo nad 0,400 (7 % naselij), prevladujočo srednjo stopnjo z vrednostmi med 0,100 in 0,399 (68 % naselij) in nizko stopnjo z vrednostjo pod 0,100 (25 % naselij). Niška Banja in Donje Vlase sta najbližje napredovanju v skupino naselij z višjo stopnjo vitalnosti, Čamurlija in Oreovac pa sta najbližje nazadovanju v nižjo skupino. V skupini z visoko stopnjo vitalnosti obstaja pri Komrenu tveganje, da bi ob spremembi razmer nazadoval na srednjo stopnjo vitalnosti. Iz prostorske porazdelitve vitalnosti na sliki 3 so razvidne izrazite razlike znotraj upravnih meja Niša, pri čemer bližina mestnega središča ni neposredno povezana z večjo vitalnostjo.

Slika 3: Prostorski prikaz indeksa vitalnosti (vir: avtorji)

5 Razprava

5.1 Razlaga izsledkov

Avtorji so oblikovali prostorsko eksplicitni hibridni model večkriterijskega odločanja za vrednotenje vitalnosti mest na podobčinski ravni, ki so ga najprej preizkusili in validirali na primeru Niša v Srbiji. V skladu s prvim raziskovalnim podvprašanjem so z združitvijo uteževanja na podlagi entropije in metode TOPSIS oblikovali sestavljeni indeks vitalnosti, da bi proučili razlike med petimi ključnimi vidiki: geografsko lego in naravnimi viri, infrastrukturo in komunikacijami, zdravstveno oskrbo, izobraževanjem in družbenim razvojem. Preizkušeni model se lahko zlahka prenese v druga okolja, saj temelji na javno dostopnih kazalnikih, ki jih je mogoče kartirati v katerem koli mestnem prostoru. Primeren je za prepoznavanje prostorskih neenakosti ob uporabi osnovnih podatkovnih virov ter za vzpostavitev jasne, znanstveno utemeljene podlage za urejanje prostora v postsocialističnih regijah, v katerih primanjkuje podatkov.

Izsledki so pokazali izrazite razlike v zmožnosti naselij, da spodbujajo vitalnost, zlasti z vidika dostopnosti infrastrukture in virov. V prostorskem smislu in skladno z drugim raziskovalnim podvprašanjem je analiza pokazala, da bližina mestnega središča ni povezana s stopnjo vitalnosti. Namesto monotonega upadanja vitalnosti od mestnega središča navzven je bila najnižja stopnja vitalnosti (67.–69. mesto) ugotovljena v vmesnem pasu med mestnim središčem ter severnim in severovzhodnim obrobjem Niša. To kaže na žarišča nizke vitalnosti znotraj tega pasu, ne na enosmerno upadanje proti obrobju. Na vitalnost naselja torej bolj vpliva kombinacija njegovih virov kot pa oddaljenost od mestnega središča.

Raziskava je pokazala tudi izrazite digitalne in kulturne razlike. Čeprav ima večina naselij razmeroma dober dostop do virov in infrastrukture, ostaja pokritost z mobilnim omrežjem problematična – približno 25 % naselij ima slabo povezavo. To lahko omejuje digitalno vključenost prebivalcev, tj. dostop do možnosti, kot so delo na daljavo, spletno izobraževanje in e-trgovina, kar vpliva ne le na splošno vitalnost, temveč tudi na odzivnost v izrednih razmerah. Poleg tega v skoraj 90 % naselij ni kulturnih ustanov, ki so ključne za razvoj lokalnega družabnega življenja in identitete.

Glede na prostorsko porazdelitev vitalnosti bi se morali načrtovalski posegi osredotočati zlasti na naselja s srednjo stopnjo vitalnosti, ki obsegajo večino proučevanega območja.

5.2 Povezava s prejšnjimi raziskavami

Izsledki potrjujejo večdimenzionalnost vitalnosti mest, ki mora vključevati tako materialne kot nematerialne storitve in danosti, ki tvorijo kulturne in ekološke vire. Ugotovljene razlike niso razvidne iz prostorskih aktov mesta Niš, ki temeljijo na občinskih statističnih podatkih in tako zakrivajo podobčinske značilnosti. V tem smislu indeks vitalnosti zadovoljuje potrebo po podrobnih prostorsko indeksiranih pristopih, ki upoštevajo razlike v mestih (Liu idr., 2023). Z razkrivanjem neenakosti med naselji daje podlago za sprejemanje lokalnih odločitev, ki so bolj prilagojene potrebam vsakega naselja.

V skladu s tretjim raziskovalnim podvprašanjem izsledki potrjujejo tudi ključno vlogo družbenega razvoja pri zagotavljanju vitalnosti. Kazalniki družbenega razvoja (npr. število prireditev in kulturnih ustanov) so zaradi razmeroma visokih uteži, določenih po metodi entropije, pokazali, da lahko že manjše razlike pomembno vplivajo na stopnjo vitalnosti. To se ujema z ugotovitvami Jane Jacobs (1961) in Roberta D. Putnama (2000), ki sta poudarila pomen socialne kohezije in državljanskega udejstvovanja kot bistvenih sestavin trajnosti mest, ter z raziskavo, v kateri sta Osunkoya in Partanen (2024) ugotovili, da so družbenogospodarske spremenljivke pomembno povezane s stopnjo vitalnosti ali nanjo pomembno vplivajo. Razvrstitev naselij po metodi TOPSIS poleg tega kaže odstopanje od vzorca središčnosti, ki je pogost v postsocialističnih mestih in običajno pomeni marginalizacijo obrobnih območij zaradi čedalje večje koncentracije naložb v mestnih središčih (gl. Vujošević idr., 2012; Petrović, 2009). Ugotovljena prostorska porazdelitev tako poudarja zlasti pomen medsebojnih razmerij med posameznimi kazalniki, ne pa njihovega rangiranja.

Nabor kazalnikov vitalnosti je v literaturi raznovrsten in dobro obravnavan. Lopes in Camanho (2013) sta se na primer osredotočila na uporabo javnih zelenih površin kot merljivega kazalnika vitalnosti mest. Galaktionova in Istrate (2025) sta predlagali uporabo funkcionalne gostote za vrednotenje vitalnosti ulic. Osunkoya in Partanen (2024) sta predlagali povezovanje tradicionalnih mer z velepodatki, kot so podatki mobilne telefonije. Garau in Annunziata (2022) sta proučevala gostoto pozidave in prebivalstva, razne indekse središčnosti, gostoto mestnih zanimivosti in kazalnike okoljske kakovosti. Putnam (2000) ter Putnam in Campbell (2010) so izpostavili kazalnike socialnega kapitala, kot so državljansko udejstvovanje, udeležba v verskih aktivnostih in skupnostna omrežja, kot družbeno razsežnost vitalnosti. Mnogi od teh kazalnikov so bili neposredno ali posredno vključeni v raziskavo, predstavljeno v tem članku – na primer bližina geoloških virov, ki je primerljiva s kazalnikom okoljske kakovosti v raziskavi, ki sta jo izvedla Garau in Annunziata (2022), prisotnost verskih objektov, primerljiva s kazalnikom udeležbe v verskih aktivnostih pri Putnamu (2000), ali pokritost z mobilnim omrežjem, primerljiva z mobilnimi podatki v raziskavi Osunkoye in Partanen (2024). Namen predstavljene raziskave je bil proučiti nabor kazalnikov, ki se nanašajo na infrastrukturo in vire pod javno oziroma občinsko upravo ter na podeželska naselja znotraj upravnih meja mesta, pri čemer so avtorji izvedli obsežen terenski popis infrastrukture in virov, s katerim so pridobili izhodiščni nabor kazalnikov. Posledično številni kazalniki, predlagani v literaturi, ki se večinoma osredotočajo na mestna središča, niso bili neposredno uporabni. Čeprav izbrani nabor kazalnikov ustreza zahtevam kontekstualne analize, hkrati omejuje izvedbo širše raziskave.

5.3 Omejitve

Ker je bila raziskava namenoma zasnovana tako, da poudari temeljne fizične dejavnike, ki lahko spodbujajo vitalnost, je ena od njenih omejitev odsotnost kazalnikov, ki se nanašajo na človeško aktivnost v analiziranih naseljih. Druga omejitev je uporaba kategoričnih mer (npr. prisotnosti kulturnih ustanov ali zdravstvenih storitev), ki lahko pretirano poenostavijo celovito naravo kakovosti, dostopnosti in rabe storitev. Izbrani nabor kazalnikov prikazuje trenutno stanje v naseljih, vendar ne vključuje časovne razsežnosti, ki bi lahko pokazala sezonske ali dnevne vzorce vitalnosti. Ne nazadnje so avtorji z osredotočanjem na kazalnike, ki se nanašajo na prvine v pristojnosti občin, tudi zavestno zanemarili tržno pogojene in skupnostno usmerjene aktivnosti, ki prav tako pomembno prispevajo k vitalnosti lokalnega okolja.

Avtorji so se zavedali, da ni mogoče ustvariti univerzalnega modela, ki bi bil primeren za vsa okolja, zato je bil njihov glavni cilj oblikovati temeljno prostorsko izhodišče s kazalniki, preverjenimi na terenu, in občinskim načrtovalcem ponuditi jasno operativno podlago za odločanje.

5.4 Prihodnje raziskave

V skladu z ugotovljenimi omejitvami bi morali biti v prihodnje raziskave vključeni podrobnejši podatki, na primer zmogljivost objektov, kakovost storitev ali zadovoljstvo uporabnikov, na podlagi katerih bi lahko bolje proučili razlike na ravni skupnosti. Drugič, skladno s predlogi Osunkoye in Partanen (2024) bi bilo smiselno rezultate nadgraditi z velepodatki (npr. podatki analize družbenih omrežij, podatki GPS in podatki o lokalnih storitvah, vključno s posodobljenimi podatki o ustanovitvi in zaprtju podjetij). Tretjič, v analizo bi bilo treba vključiti časovno razsežnost, kar bi omogočilo celovitejše razumevanje sprememb vitalnosti. Četrtič, čeprav se s pristopom, ki združuje entropijo in metodo TOPSIS, zmanjša subjektivnost pri določanju uteži, se lahko nenamerno prenizko ovrednotijo kazalniki z majhno spremenljivostjo, a velikim konceptualnim pomenom (npr. izobraževanje in zdravstvo). Ena od možnih rešitev je uporaba hibridnih pristopov, ki združujejo objektivne statistične razlike in mnenja strokovnjakov. Z vključevanjem navedenih dinamičnih meritev bi se prihodnje raziskave lahko usmerile k uporabi napovednega analitičnega okvira, ki bi pokazal, kako dodajanje posameznih fizičnih virov vpliva na vitalnost naselij.

6 Sklep

Avtorji so v članku predstavili indeks vitalnosti kot prilagodljivo orodje za prepoznavanje neenakosti in oblikovanje prostorskih strategij na podobčinski ravni. Pri tem je treba poudariti, da se izračunane uteži nanašajo na specifično obravnavano okolje ter odražajo strukturo podatkov in razlike na lokalni ravni. To potrjuje potrebo po prilagajanju analiz vitalnosti posameznim lokalnim razmeram in kaže, da je pristop mogoče prilagoditi tako, da omogoča odkrivanje pomembnih razlik med mestnimi območji.

V praksi lahko izsledki in metodološki pristop predstavljene raziskave prispevajo h krepitvi na dokazih temelječega odločanja, saj so lahko podlaga za lokalne načrtovalske strategije, ki temeljijo na virih in upoštevajo edinstvene značilnosti posameznega naselja. Hkrati so lahko izhodišče za nadaljnje izboljšave na podlagi vključevanja dinamičnih in demografskih kazalnikov, ki omogočajo boljši vpogled v vitalnost mest.

Petar Vranić (korespondenčni avtor), Matematični inštitut Srbske akademije znanosti in umetnosti, Beograd, Srbija

E-naslov: petarvvv@mi.sanu.ac.rs

ORCID: 0000-0002-9671-992X

Ljiljana Vasilevska, Fakulteta za gradbeništvo in arhitekturo, Univerza v Nišu, Niš, Srbija

E-naslov: ljiljana.vasilevska@gaf.ni.ac.rs

ORCID: 0000-0001-7692-8436

Ivana Petkovski, Matematični inštitut Srbske akademije znanosti in umetnosti, Beograd, Srbija

E-naslov: ivana993@turing.mi.sanu.ac.rs

ORCID: 0000-0002-6836-0139

Zahvala

Raziskavo je financiralo Ministrstvo za znanost, tehnološki razvoj in inovacije Republike Srbije prek Matematičnega inštituta Srbske akademije znanosti in umetnosti na podlagi pogodbe o financiranju znanstvenoraziskovalnega dela učiteljev na Fakulteti za gradbeništvo in arhitekturo Univerze v Nišu (št. 451-03-137/2025-03/200095 z dne 4. 2. 2025).

Izjava o razpoložljivosti podatkov

Podatki, uporabljeni v tem članku, so dostopni v repozitoriju Zenodo na povezavah https://zenodo.org/records/18670892 (Vranić idr., 2026a) in https://doi.org/10.5281/zenodo.19060436 (Vranić idr., 2026b). Če se ti podatki uporabijo v drugih publikacijah, je treba navesti ta članek.

Ali, A., Anam, S., in Ahmed, M. M. (2023): Shannon entropy in artificial intelligence and its applications based on information theory. Journal of Applied and Emerging Sciences, 13(1), 9–17.

Antonić, B. (2024): Gradovi u Srbiji posle popisa 2022. godine: novi razvoj kroz urbano opadanje!? V: Jevtić, A. (ur.): 20. Naučno-stručna konferencija sa međunarodnim učešćem »Urbanizam i održivi razvoj«, 129–137. Beograd, Udruženje urbanista Srbije. https://doi.org/10.46793/urbanizam24.129a

Berroir, S., Fol, S., Quéva, C., in Santamaria, F. (2019): Villes moyennes et dévitalisation des centres: Les politiques publiques face aux enjeux d’égalité territoriale. Belgeo/Belgian Journal of Geography, 2019(3). https://doi.org/10.4000/belgeo.33736

Błaszczyk, M., in Krysiński, D. (2023): European Capital of Culture and creative industries: Real impact or unproven belief? The case of Wrocław. City, Culture and Society, 30, 100552. https://doi.org/10.1016/j.ccs.2023.100552

Cardoso, R. (2016): Building the extensive city: Processes of metropolisation in European second-tier urban regions. Doktorska disertacija. London, University College London.

Cardoso, R., in Meijers, E. (2016): Contrasts between first-tier and second-tier cities in Europe: A functional perspective. European Planning Studies, 24(5), 996–1015. https://doi.org/10.1080/09654313.2015.1120708

Castells, M. (2010): The rise of the network society (knjiga 1, 2. izdaja). Chichester, ZK, Wiley.

Chen, C. H. (2020): A novel multi-criteria decision-making model for building material supplier selection based on entropy-AHP weighted TOPSIS. Entropy, 22(2), 259. https://doi.org/10.3390/e22020259

Chouraqui, J. (2021): Medium-sized cities in decline in France: Between urban shrinkage and city-centre devitalisation. Raumforschung und Raumordnung | Spatial Research and Planning, 79(1), 3–20. https://doi.org/10.14512/rur.26

Cvetinović, M., Maričić, T., in Bolay, J.-C. (2016): Participatory urban transformations in Savamala, Belgrade – Capacities and limitations. Spatium, 36, 15–24. https://doi.org/10.2298/spat1636015c

Đorđević, T. M., Tomić, N., in Tešić, D. (2023): Walkability and bikeability for sustainable spatial planning in the city of Novi Sad (Serbia). Sustainability, 15(4), 3785. https://doi.org/10.3390/su15043785

Farsani, N. T., Coelho, C. O. A., in Costa, C. M. (2011): Geotourism and geoparks as novel strategies for socioeconomic development in rural areas. International Journal of Tourism Research, 13(1), 68–81. https://doi.org/10.1002/jtr.800

Florida, R. (2002): The rise of the creative class. New York, Basic Books.

Galaktionova, A., in Istrate, A.-L. (2025): Assessing street vitality using functional density as a proxy. Environment and Planning B: Urban Analytics and City Science. https://doi.org/10.1177/23998083251353551

Gao, C., Li, S., Sun, M., Zhao, X., in Liu, D. (2024): Exploring the relationship between urban vibrancy and built environment using multi-source data: Case study in Munich. Remote Sensing, 16(6), 1107. https://doi.org/10.3390/rs16061107

Garau, C., in Annunziata, A. (2022): A method for assessing the vitality potential of urban areas: The case study of the Metropolitan City of Cagliari, Italy. City, Territory and Architecture, 9, 19. https://doi.org/10.1186/s40410-022-00153-6

Ginting, G., Fadlina, M., Siahaan, A. P. U., in Rahim, R. (2017): Technical approach of TOPSIS in decision making. International Journal of Recent Trends in Engineering & Research, 3(8), 58–64. https://doi.org/10.23883/IJRTER.2017.3388.WPYUJ

Istrate, A.-L., Bosák, V., Nováček, A., in Slach, O. (2020): How attractive for walking are the main streets of a shrinking city? Sustainability, 12(15), 6060. https://doi.org/10.3390/su12156060

Jacobs, J. (1961): The death and life of great American cities. New York, Random House.

Kara, Z., Szombathelyi, M. K., in Kucsera, G. T. (2025): Culture-based urban development and sustainability: Experiences from Hungary’s European Capitals of Culture and implications for Győr. Grassroots Journal of Natural Resources, 8(2), 276–305. https://doi.org/10.33002/nr2581.6853.080214

Litman, T. (2021): Transportation and sustainability. Victoria, Victoria Transport Policy Institute.

Liu, G., Lei, J., Qin, H., Niu, J., Chen, J., Lu, J., idr. (2023): Impact of environmental comfort on urban vitality in small and medium-sized cities: A case study of Wuxi County in Chongqing, China. Frontiers in Public Health, 11, 1131630. https://doi.org/10.3389/fpubh.2023.1131630

Lopes, M., in Camanho, A. S. (2013): Public green space use and consequences on urban vitality: An assessment of European cities. Social Indicators Research, 114(3), 1005–1025. https://doi.org/10.1007/s11205-012-0106-9

MEA – Millennium Ecosystem Assessment (2005): Ecosystems and human well-being: Synthesis. Washington, DC, Island Press. Dostopno na: https://wedocs.unep.org/20.500.11822/8701 (sneto 3. 9. 2025).

Montgomery, J. (1998): Making a city: Urbanity, vitality and urban design. Journal of Urban Design, 3(1), 93–116. https://doi.org/10.1080/13574809808724418

Nedučin, D., in Krklješ, M. (2022): Culture-led regeneration of industrial brownfield hosting temporary uses: A post-socialist context – Case study from Novi Sad, Serbia. Sustainability, 14(23), 16150. https://doi.org/10.3390/su142316150

Osunkoya, K. M., in Partanen, J. (2024): Enhancing urban vitality: Integrating traditional metrics with big data and socio-economic insights. Journal of Spatial Information Science, 29, 357–379. https://doi.org/10.5311/josis.2024.29.357

Parkinson, M., in Meegan, R. (2013): Economic place making: Policy messages for European cities. Policy Studies, 34(5), 445–466. https://doi.org/10.1080/01442872.2013.810477

Petrović, M. (2009): Transformacija gradova: ka depolitizaciji urbanog problema. Beograd, ISI.

Protić, I. B., Mitković, P., in Vasilevska, L. (2020): Toward regeneration of public open spaces within large housing estates – A case study of Niš, Serbia. Sustainability, 12(24), 10256. https://doi.org/10.3390/su122410256

Putnam, R. D. (2000): Bowling alone: The collapse and revival of American community. New York, Simon & Schuster. https://doi.org/10.1145/358916.361990

Putnam, R. D., in Campbell, D. E. (2010): American grace: How religion divides and unites us. New York, Simon & Schuster.

Šantić, D., in Đorđević, D. (2023): Urban sustainability through the lens of migration – Case study: City of Leskovac, Serbia. Economic Themes, 61(3), 417–434. https://doi.org/10.2478/ethemes-2023-0006

Shannon, C. E. (1948): A mathematical theory of communication. The Bell System Technical Journal, 27(3), 379–423. https://doi.org/10.1002/j.1538-7305.1948.tb01338.x

Stojić, B., in Timotijević, J. (2024): Less is more, but for whom: Deregulation in urban planning in Serbia. Lex Localis – Journal of Local Self-Government, 22(1), 39–56. https://doi.org/10.5937/lspupn24039s

Tzatzadaki, O. (2024): Culture-led regeneration: Mestre, Italy. Smart and Sustainable Built Environment, 13(4), 405–420. https://doi.org/10.1108/S2042-144320240000014005

Tzoulas, K., Korpela, K., Venn, S., Yli-Pelkonen, V., Kaźmierczak, A., Niemala, J., idr. (2007): Promoting ecosystem and human health in urban areas using green infrastructure: A literature review. Landscape and Urban Planning, 81(3), 167–178. https://doi.org/10.1016/j.landurbplan.2007.02.001

UN-Habitat (2018). [Program ZN za naselja] City-wide public space strategies: A guidebook for city leaders.

Vranić, P., Vasilevska, L., in Petkovski, I. (2026a): Urban vitality index data for Niš. Podatkovni niz. Zenodo. https://doi.org/10.5281/zenodo.18670892

Vranić, P., Vasilevska, L. & Petkovski, I. (2026b) Urban vitality index data for Niš. Podatkovni niz. Zenodo. https://doi.org/10.5281/zenodo.19060436

Vujošević, M., Zeković, S., in Maričić, T. (2012): Post-socialist transition in Serbia and its unsustainable path. European Planning Studies, 20(10), 1707–1727. https://doi.org/10.1080/09654313.2012.713330

Zakeri, S., Konstantas, D., Chatterjee, P., in Zavadskas, E. K. (2025): Soft cluster-rectangle method for eliciting criteria weights in multi-criteria decision-making. Scientific Reports, 15(1), 284.